Spremljanje vlage v tleh

Namen vodnika

Merjenje vlage v tleh nadomesti ugibanje pri odločitvi, ali in kdaj namakati. Vodnik pokaže, kako se senzor postavi tako, da meri v koreninski coni, zakaj ena globina ni dovolj, kako se meritve povežejo v vodno bilanco in kako se iz njih pride do odločitve.

Koraki

1. Izberemo reprezentativno mesto. Mesto meritve mora predstavljati del parcele, ki ga namakamo: po tleh, nagibu in rasti podoben del, brez kolesnic, jam in robov. Če se parcela po tleh razlikuje, je treba meritve izvajati na več mestih.
2. Vgradimo senzor v koreninsko cono. Senzor se vgradi v globino, kjer je glavnina korenin, in po možnosti v več globinah hkrati. Vgradnja mora biti tesna, brez zračnih žepov in brez motnje tal okoli merilnega dela.
3. Zabeležimo izhodišče. Ob vgradnji se zapišejo lokacija, globina, datum in stanje rastline. Prve meritve se primerjajo z vzorcem tal iz istega mesta, da vemo, kaj vrednost pomeni za ta tla.
4. Meritve beremo kot spremembo, ne kot posamezno število. Pomembna je smer: ali se vlaga v koreninski coni zmanjšuje in kako hitro. Posamezna meritev brez primerjave s prejšnjimi in brez podatka o globini ne pove dovolj.
5. Meritve dopolnimo z vodno bilanco. Vodna bilanca primerja, koliko vode je prišlo v tla (dež, namakanje) in koliko je odšlo (izhlapevanje iz tal in rastlin, pronicanje). Meritve so kontrola tega računa, ne nadomestilo zanj.
6. Odločitev zapišemo in jo preverimo. Pri vsakem namakanju se zapišejo datum, količina in stanje meritev pred njim ter po njem. Šele iz teh zapisov je mogoče presoditi, ali je bil odziv smiseln.

Zakaj meritve po globinah

Voda se v tleh ne porazdeljuje enakomerno. Zgornji sloj se hitro izsuši, spodnji pa lahko ostane vlažen; po močnem dežju ali namakanju je lahko ravno obratno. Če merimo samo v eni globini, zato ne vemo, ali je voda dosegla korenine.

Merjenje po globinah odgovori na tri različna vprašanja:

• Zgornja globina pokaže, kako hitro se površina suši in ali se je zadnje namakanje ali dež sploh vpilo.
• Srednja globina v koreninski coni pokaže, koliko vode ima rastlina na voljo.
• Globina pod koreninami pokaže, ali voda pronica mimo korenin. Če se tam vlaga povečuje, je namakanje premočno ali predolgo.

Korenine se med sezono poglobijo, zato se meje med plastmi premikajo. Meritve zato beremo skupaj s podatkom o razvojni fazi, ne le kot tri ločena števila.

Kako se senzor postavi

Naprave za merjenje vlage v tleh niso vse enake in ne merijo vse iste stvari. Zato je pomembno naslednje:

1. Mesto meri tisto, kar namakamo. Mesto, kjer voda ne pride enako kot drugod, ni reprezentativno.
2. Merilni del je v stiku s tlemi. Zračni žep ali razrahljana zemlja okoli merilnega dela popači odčitek.
3. Vgradnja ne sme poškodovati korenin. Vgradi se ob rastlino, ne skozi koreninski sistem.
4. Globina je zapisana. Brez zapisane globine vrednosti ni mogoče razložiti.
5. Lokacija je označena. Če mesto pozabimo, meritve izgubijo pomen in jih ni mogoče ponoviti.
6. Vrednosti se primerjajo z vzorcem tal. Brez tega primerjanja ne vemo, kaj izmerjena vrednost pomeni v teh tleh.

Vodna bilanca

Vodna bilanca je knjigovodstvo vode v koreninski coni. V najpreprostejši obliki primerja, kar je v tla prišlo in kar je iz njih odšlo:

• v tla pride dež in namakanje;
• iz tal odide izhlapevanje iz tal, izhlapevanje skozi rastlino (transpiracija) in pronicanje pod koreninsko cono;
• razlika je sprememba zaloge vode v tleh.

Metoda vodne bilance oziroma namakanje na podlagi evapotranspiracije je opisan pristop k odločanju o namakanju (Univerza v Minnesoti, glej vire): izračun porabe vode se uporabi kot ocena, meritve vlage v tleh pa kot kontrola. Zato je v praksi najbolj koristna kombinacija obojega:

• bilanca pove, koliko vode je posevek verjetno porabil in koliko je je treba nadomestiti;
• meritve povejo, ali je ta ocena za našo parcelo pravilna.

Vodne bilance ni mogoče izračunati brez vremenskih podatkov in brez lastnosti tal. Zato tudi ni mogoče navesti ene številke, ki bi veljala za vse parcele.

Kako se iz meritev pride do odločitve

1. Zberemo vsaj dva podatka, ne enega. Meritev v koreninski coni in meritev pod koreninami, skupaj z dnevno porabo vode.
2. Gledamo smer, ne posameznega odčitka. Postopno zmanjševanje vlage v koreninski coni pomeni, da bo rastlina kmalu potrebovala vodo.
3. Upoštevamo razvojno fazo. V fazah, ko rastlina gradi pridelek, je pomanjkanje vode pomembnejše kot v začetnih fazah.
4. Upoštevamo vreme. Če je napovedan dež, se namakanje odloži; če je vročina in veter, poraba vode naraste.
5. Odločitev zapišemo. Datum, količina in meritve pred namakanjem in po njem. Brez tega zapisa se napake ponavljajo, ker se jih ni mogoče spomniti.
6. Rezultat preverimo na naslednji meritvi. Če se vlaga v koreninski coni po namakanju ni dvignila, je treba preveriti sistem (iztok, zamašitve, tlak) in ne dodati več vode.

Kaj je pri meritvah pogosto narobe

• Merjenje samo v eni globini, najpogosteje tik pod površino.
• Merilno mesto v kolesnici, ob poti ali na robu parcele.
• Sklepanje iz ene same meritve, brez primerjave s prejšnjimi.
• Naprava, ki ni bila primerjana s stanjem tal, zato vrednosti nihče ne zna razložiti.
• Meritve, ki niso nikjer zapisane, zato odločitve nimajo podlage.
• Popravljanje suše z nepreverjenim sistemom: če iztoki niso enakomerni, pomanjkanje vode ni povsod enako.

Od česa je priporočilo odvisno

Priporočila iz tega vodnika ni mogoče prenesti na druge razmere brez podatkov, ki so našteti spodaj. Kjer podatka ni, priporočila ne navajamo.

• Globine merjenja: odvisne so od kulture in globine korenin, zato se določijo za vsak posevek posebej.
• Izbira merilnika: naprave se med seboj razlikujejo po načinu merjenja in po tem, kaj vrednost pomeni v določenih tleh.
• Pragovi za začetek namakanja: odvisni so od kulture, razvojne faze, tal in vremena; v tem vodniku zato niso navedeni kot univerzalne vrednosti.
• Umestitev v prostoru: na velikih ali neenakomernih parcelah eno merilno mesto ne zadošča.

Povezane kulture in težave

Kulture

• Čebula Čebula je zelenjadnica, pri kateri namen pridelka – mlada čebula in čebulček ali čebulice za skladiščenje – določi čas spravila in ravnanje po njem. Vodič pojasnjuje zahteve kulture, izbiro sorte in sadilnega materiala, kolobar, pripravo tal, setev ali presajanje, prehrano, namakanje, oskrbo, varstvo, spravilo, kakovost in shranjevanje.
• Koruza Koruza je toploljubna poljščina, pri kateri namen pridelka – zrno ali silaža – določi izbiro sorte, gostoto posevka in čas spravila. Vodič pojasnjuje pridelovalne zahteve, umestitev v kolobar, pripravo setvišča, setev, prehrano, namakanje, oskrbo, varstvo, spravilo zrna in silaže, kakovost in shranjevanje ter navaja, kateri podatki o površini so za odločitve potrebni.
• Krompir Krompir je poljščina, pri kateri se pridelek oblikuje pod zemljo, zato so odločitve o tleh, obdelavi, oskrbi in spravilu med seboj tesno povezane. Vodič pojasnjuje zahteve kulture, umestitev v kolobar, pripravo tal, sajenje, prehrano, namakanje, oskrbo, varstvo, spravilo, kakovost in shranjevanje ter navaja, katere odločitve zahtevajo podatke o lastni površini.
• Korenje Korenje je zelenjadnica, pri kateri pridelek nastane v tleh, zato sta zgradba tal in oskrba posevka med rastjo odločilni za obliko in kakovost korena. Vodič pojasnjuje zahteve kulture, izbiro sorte in semena, kolobar, pripravo tal, setev, prehrano, namakanje, oskrbo, varstvo, spravilo, kakovost in shranjevanje.
• Fižol Fižol je stročnica, ki živi v simbiozi z bakterijami, ki vežejo dušik, zato se njegova pridelava po umestitvi v kolobar in po prehrani razlikuje od večine drugih vrtnin. Vodič pojasnjuje zahteve kulture, izbiro sorte in semena, kolobar, pripravo tal, setev, oporo, prehrano, namakanje, oskrbo, varstvo, spravilo stročja in zrna, kakovost ter shranjevanje.

Težave

• Rumenenje listov Listi izgubljajo zeleno barvo, rast se upočasni. Rumenenje ima lahko več različnih vzrokov – hranila, voda, tla, bolezen – zato je treba vzroke izločati enega po enega.