Pridelava na prostem in v zavarovanih prostorih

Postopek na kratko

Povzetek podatkov o postopku. Podrobna razlaga sledi v razdelkih v nadaljevanju; če se podatek med seboj razlikuje, velja razlaga v vsebini.

Kategorija postopka

Pridelava na prostem in v zavarovanih prostorih

Namen

Pojasniti, kaj se bistveno spremeni, ko se pridelava preseli z odprte površine v zavarovan prostor, in pokazati, kako se o stopnji zaščite odločamo glede na kulturo, namen pridelka, razmere lokacije in zmožnost rednega upravljanja prostora.

Primernost

Za odločitev o sistemu pridelave za posamezno kulturo in posamezno enoto. Sistem se ne izbere enkrat za vse kulture; na istem gospodarstvu so pogosto hkrati v rabi prostor, pokrit prostor in pridelava v posodah. Odločitev je mogoča le, kadar so znani namen pridelka, zahteve kulture in zmožnost rednega upravljanja prostora.

Faze pridelovalnega cikla

Načrtovanje

Pogoji izvedbe

• Znana kultura in sorta ter namen pridelka (sveža poraba, skladiščenje, predelava).
• Podatki o razmerah lokacije, in sicer trajanje rastne dobe, pogostnost pozeb in vročinskih valov, izpostavljenost vetru in toči, osončenost ter kakovost vode za namakanje.
• Ocena razpoložljivega prostora, nosilnosti tal in dostopa za mehanizacijo.
• Oprema in energija za nadzorovanje razmer ter delovna sila za redno upravljanje prostora.
• Dogovorjeno, kdo spremlja razmere v prostoru in po katerih meritvah se odloča o ukrepih.

Potrebni podatki

• Zapis razmer v prejšnjih sezonah – temperatura, vlaga, izpad rastlin in poškodbe zaradi vremena.
• Podatki o kulturi in sorti – zahteve po toploti, dolžina rastne dobe, občutljivost na bolezni, potreba po prostoru na rastlino ter občutljivost na mraz in vročino.
• Podatki o vodi – izvor, razpoložljiva količina, kakovost in način razdeljevanja po enoti.
• Podatki o opremi – prezračevanje, senčenje, ogrevanje, namakanje in merilniki, ki so na voljo.
• Zapis porabe dela in energije za obratovanje prostora, kadar je na voljo.

Koraki

1. Popis razmer na lokaciji Pred izbiro sistema se popišejo razmere, ki jim je pridelava izpostavljena: dolžina obdobja brez pozebe, pogostnost vročinskih valov, izpostavljenost vetru in toči ter razpoložljivost vode. Brez tega popisa ni mogoče reči, katero tveganje naj bi prostor sploh odpravil.
2. Določitev, kaj je treba nadzorovati Iz zahtev kulture in iz popisa razmer izhaja, katere razmere je treba nadzorovati: temperaturo, vlago v zraku, osončenost, vlago v tleh ali le zaščito pred posameznim dogodkom. Nadzor, ki ga kultura ne potrebuje, poveča vložek brez vpliva na pridelek.
3. Izbor stopnje zaščite Izbere se najnižja stopnja zaščite, ki pokrije ugotovljena tveganja. Vsaka stopnja zahteva drugačno znanje in drugačno opremo, zato se odločitev zapiše z razlogi in z razmerami, v katerih velja.
4. Presoja smiselnosti sistema Preden se sistem postavi ali obnovi, se pregleda, ali kultura v zavarovanem prostoru upraviči prostor, ki ga zaseda, in delo, ki ga zahteva. Kultura z veliko potrebo po prostoru ali z nizko vrednostjo pridelka v zavarovanem prostoru praviloma ni smiselna.
5. Načrt upravljanja prostora Za izbrani sistem se določi, kdo in kdaj prezrači, senči, zaliva in izmeri razmere, po katerih meritvah se odloča ter kaj se stori, če oprema odpove. Sistem, ki ga v dneh, ko so ukrepi potrebni, ni mogoče upravljati, ne prinese prednosti, zaradi katerih je bil izbran.

Tveganja

• Prostor, ki ga ne upravljamo redno, ustvari razmere, ki so za posevek slabše od zunanjih, na primer pregretje, zastoj zraka ali previsoko vlago v sestoju.
• V zavarovanem prostoru so razmere pogosto ugodnejše tudi za bolezni in škodljivce, zato se pritisk bolezni lahko poveča namesto zmanjša.
• Višja vrednost pridelka na enoto površine pomeni večjo izgubo ob enaki napaki, na primer ob izpadu namakanja ali ob poškodbi konstrukcije.
• Vložek v opremo, energijo in delo je treba pokriti iz pridelka; če pridelek ne doseže načrtovane kakovosti ali roka, se vložek ne povrne.
• Zavarovan prostor ne odpravi vseh tveganj – veter in toča lahko poškodujeta konstrukcijo, pozeba brez dodatnega varovanja pa ostane.
• Sistem, ki zahteva dnevno spremljanje, se ob pomanjkanju delovne sile izvaja slabše, kot je bil načrtovan, zato se prednosti ne pokažejo.
• Postavitev objekta in raba prostora sta lahko vezani na predpise, ki jih je treba preveriti pri uradnem viru, preden se sistem načrtuje.

Preverjanje rezultata

• Primerjava pridelka, kakovosti in časa spravila med enotami na prostem in v zavarovanem prostoru ob zapisu razlik v razmerah med njimi.
• Zapis izmerjenih razmer v prostoru in povezava z izpadom rastlin, poškodbami ali boleznimi.
• Ocena, kolikokrat so bili ukrepi (prezračevanje, senčenje, namakanje) opravljeni, ko so bili potrebni, in kaj se je zgodilo, ko niso bili.
• Zapis porabljenega dela in energije za obratovanje prostora.
• Pregled, ali je bil dosežen namen pridelka (rok, kakovost, količina), zaradi katerega je bil sistem izbran; če ni bil, se najprej preveri upravljanje, ne sistema samega.

Namen postopka

Premik pridelave v zavarovan prostor ne spremeni le količine pridelka, ampak kdo odloča o razmerah. Na prostem se posevek odziva na vreme; v zavarovanem prostoru del razmer določa človek – s prezračevanjem, senčenjem, ogrevanjem in namakanjem. Namen odločitve o sistemu pridelave je ugotoviti, katere razmere je za posamezno kulturo treba nadzorovati in s katero stopnjo zaščite je to mogoče.

Ko se pridelava preseli v zavarovan prostor, se bistveno spremeni naslednje:

• Nadzor mikroklime. Temperature, vlage v zraku in gibanja zraka ni več mogoče prepustiti vremenu. Razmere v prostoru se razvijajo drugače kot zunaj in jih je treba meriti, ne ocenjevati po občutku.
• Zaščita pred vremenskimi skrajnostmi. Toča, močan veter, naliv in pozeba lahko pridelek uničijo, preden ga spravimo. Zavarovan prostor to tveganje zmanjša, a ga ne odpravi; odvisno je od konstrukcije in od tega, kateri dogodek je na lokaciji najverjetnejši.
• Daljša rastna doba. Prostor omogoča zgodnejši začetek in poznejše spravilo, kar podaljša obdobje rasti in spremeni načrt dela. Daljša doba ni prednost sama po sebi: poveča porabo vode, hranil in dela ter število posegov varstva.
• Drugačen pritisk bolezni in škodljivcev. V zaprtem prostoru je zrak pogosto mirnejši in vlaga v sestoju višja, zato so razmere za nekatere bolezni ugodnejše. Škodljivci, ki se širijo z vetrom, so manj številni, tisti, ki se naselijo v prostoru, pa se ohranjajo skozi vse leto.
• Namakanje in fertigacija. V zavarovanem prostoru je vodo mogoče razdeljevati natančneje kot na prostem, hranila pa dodajati skupaj z vodo. To je prednost le, če se odmerki določajo iz meritev; brez meritev je natančnost le videz.
• Višji vložek in zahteva po upravljanju. Prostor, oprema, energija in delo so večji kot na prostem. Zato je treba vnaprej vedeti, kdo bo prostor upravljal in po katerih merilih se odloča.

Vsaka od teh sprememb je lahko prednost ali slabost. Katera od obojih prevlada, je odvisno od kulture, namena pridelka in od tega, ali prostor znamo in zmoremo upravljati.

Primernost

Stopnje zaščite se med seboj ne razlikujejo po vrsti rastline, ampak po tem, koliko razmer nadzorujemo. Prikazane so od najnižje do najvišje:

1. Prekrivanje. Posevek je prekrit le v določenem obdobju, na primer zaradi pozebe ali toče. Razmere se spreminjajo z vremenom, prekrivka jih le omili. Znanje, ki je potrebno, je branje vremenske napovedi in odločitev, kdaj prekriti in kdaj odkriti.
2. Pokrit prostor brez ogrevanja. Prostor, ki posevek varuje skozi večji del rastne dobe. Podaljša rastno dobo in zmanjša izpostavljenost vetru, toči in delu pozeb, a se v njem razmere še vedno spreminjajo z zunanjimi in se lahko pregrevajo. Znanje, ki je potrebno, je prezračevanje in spremljanje razlik med dnem in nočjo. Kako se o zračenju odloča po meritvah – kaj se meri, kje in kdaj ter kaj se ob tem zapiše – je opisano v objavi Zračenje pokritega prostora: kdaj odpreti in kdaj zapreti?.
3. Zaprt prostor s krmiljenjem razmer. Prostor, v katerem se temperatura, vlaga in prezračevanje uravnavajo s krmilnim sistemom, merjenjem ali človekom, ki bere meritve. Nadzor je največji, zahteva pa merila ukrepanja, opremo in energijo ter redno upravljanje.

Vsaka stopnja zahteva drugačno znanje. Če znanja za izbrano stopnjo ni, sistem ne bo deloval, tudi kadar je oprema pravilna. Zato se pri vsaki stopnji odločimo, katera razmerja bomo nadzorovali, kdo jih bo meril in po katerem merilu bo ukrepal.

Sistem ni smiseln v vseh razmerah. Odločitev je odvisna od razmer, zato se pri vsaki kulturi preveri naslednje:

• Kultura z veliko potrebo po prostoru. Prostor je omejen; če velik del prostora zasede rastlina, ki daje sorazmerno majhen pridelek, strošek nosi prostor in ne pridelek. V tem primeru je treba preveriti, ali prostor za to kulturo sploh prinaša dovolj prednosti.
• Nizka vrednost pridelka. Kjer je pridelek cenen, obsežnejših ukrepov ni mogoče pokriti iz pridelka; smiselnejši so ukrepi, ki ne zahtevajo velikega vložka.
• Kultura, ki ji prostor tveganja ne zmanjša. Kadar je glavno tveganje bolezen ali škodljivec, ki mu zaprt prostor ustreza, se pritisk lahko poveča. Takrat je odločitev odvisna od podatka o tem, kateri dejavnik je v teh razmerah prevladujoč.
• Kultura, ki ji v prostoru manjka dejavnik, ki ga ni mogoče nadzorovati. Na primer svetloba v obdobju, ko je ni dovolj, ali opraševalci, kadar jih v prostoru ni ali jih ni dovolj.
• Pomanjkanje upravljanja. Če prostora ni mogoče upravljati v dneh, ko so ukrepi potrebni, se prednost izgubi. Ta presoja se opravi pred postavitvijo, ne po prvi sezoni.

Pogoji izvedbe

Odločitev o sistemu je mogoča le, kadar so znani vsaj trije podatki: razmere lokacije, zahteve kulture in zmožnost upravljanja prostora. Če kateri od njih manjka, je izbira ugibanje; sistem se takrat izbere na podlagi navade, ne pa na podlagi tega, katero tveganje odpravlja.

Pogoj so tudi voda, dostop in energija. Namakanje v zavarovanem prostoru zahteva vir vode, ki je na voljo tudi v obdobjih, ko je na prostem ni; prezračevanje in ogrevanje pa zahtevata energijo. Kadar eden od teh virov ni zagotovljen, je treba načrt prilagoditi, preden se prostor postavi.

Postavitev objekta in raba prostora sta lahko vezani na predpise. Ta vodič jih ne obravnava, ker zanje ni preverjenega uradnega vira; pred načrtovanjem jih je treba preveriti pri pristojnem organu.

Potrebni podatki

• Zapis razmer v prejšnjih sezonah: temperatura, vlaga, izpad rastlin in poškodbe zaradi vremena.
• Podatki o kulturi in sorti: zahteve po toploti, dolžina rastne dobe, občutljivost na bolezni, potreba po prostoru na rastlino ter občutljivost na mraz in vročino.
• Podatki o vodi: izvor, razpoložljiva količina, kakovost in način razdeljevanja.
• Podatki o opremi, ki je na voljo: prezračevanje, senčenje, ogrevanje, namakanje in merilniki.
• Namen pridelka in rok, do katerega mora biti pospravljen.
• Zapis porabe dela in energije za obratovanje prostora, kadar je na voljo.

Koraki

Popis razmer na lokaciji

Popis razmer je izhodišče. Zanima nas, kateri dogodki se na lokaciji ponavljajo in kateri posevek prizadenejo. Brez popisa ni mogoče vedeti, ali na primer zgodnejši začetek sezone sploh reši težavo, ki jo imamo, ali le premakne tveganje na drug dogodek.

Določitev, kaj je treba nadzorovati

Iz zahtev kulture in iz popisa razmer izhaja seznam razmer, ki jih je treba nadzorovati. Nadzor, ki ga kultura ne potrebuje, dodaja vložek in delo, ne da bi vplival na pridelek. Če se izkaže, da je treba nadzorovati veliko razmer, je to že podatek o tem, da bo sistem zahteven.

Izbor stopnje zaščite

Izbere se najnižja stopnja, ki pokrije ugotovljena tveganja. Višja stopnja od potrebne pomeni več opreme, energije in znanja za enak učinek. Odločitev se zapiše z razlogi, da jo je po sezoni mogoče preveriti in po potrebi spremeniti.

Presoja smiselnosti sistema

Pred postavitvijo se presodi, ali kultura v zavarovanem prostoru upraviči prostor, ki ga zaseda. Merilo ni le pridelek na rastlino, ampak pridelek glede na prostor in delo, ki ga prostor zahteva. Kjer je kultura z veliko potrebo po prostoru ali z nizko vrednostjo pridelka, je odgovor pogosto, da na prostem ostane; to odločitev je treba zapisati skupaj s podatkom, na katerem temelji.

Načrt upravljanja prostora

Za izbrani sistem se določi, kdo meri, kdo ukrepa in po katerem merilu. Za vsak ukrep se zapiše, kateri podatek ga sproži, in kaj se stori, kadar oprema odpove. Upravljanje ni dodatek k sistemu, ampak njegov sestavni del; brez njega se prednosti, zaradi katerih je bil sistem izbran, ne pokažejo.

Tveganja

• Prostor, ki ni upravljan. Zastoj zraka, pregretje in previsoka vlaga v sestoju ustvarijo razmere, ki so slabše od zunanjih.
• Večji pritisk bolezni. Ugodnejše razmere v prostoru veljajo tudi za bolezni, zato se pritisk lahko poveča.
• Večja izguba ob enaki napaki. Kadar je pridelek na enoto površine vrednejši, enaka napaka povzroči večjo izgubo.
• Vložek, ki ga pridelek ne pokrije. Naložba, energija in delo se povrnejo le, če pridelek doseže načrtovano kakovost in rok.
• Ostanek tveganja. Zavarovan prostor ne odpravi vetra, toče in pozebe v celoti.
• Upravljanje, ki ga ni mogoče izvesti. Sistem, ki zahteva dnevno spremljanje, se ob pomanjkanju delovne sile ne izvaja, kot je bil načrtovan.
• Predpisi. Postavitev in raba prostora sta lahko vezani na predpise; nepreverjena predpostavka lahko zaustavi izvedbo.

Preverjanje rezultata

Rezultat se preverja s primerjavo med enotami znotraj iste sezone in med sezonami: pridelek, kakovost, rok spravila, izpad rastlin in poškodbe. Primerjava je smiselna le, če so razlike v razmerah zapisane; sicer razlika ne pove, ali jo je povzročil sistem ali sezona. Hkrati se preverja upravljanje: ali so bili ukrepi opravljeni, ko so bili potrebni, in kateri podatek je bil podlaga zanje. Če je pridelek pod pričakovanjem, se najprej preveri upravljanje, ne sistema samega.

Povezane kulture

Sistem pridelave se navezuje na vsako kulturo, pri kateri se odločamo, ali bo rasla na prostem ali v zavarovanem prostoru. Povezave se izrišejo iz podatkov o kulturi. Pri krompirju je v kulturnem vodiču zapisano, da pridelava v zavarovanem prostoru zanj ni ustaljena; povezava zato opozarja na odločitev, ne pa na pripravljena navodila za pridelavo v prostoru.

Kulture, za katere je postopek pripravljen

• Krompir Krompir je poljščina, pri kateri se pridelek oblikuje pod zemljo, zato so odločitve o tleh, obdelavi, oskrbi in spravilu med seboj tesno povezane. Vodič pojasnjuje zahteve kulture, umestitev v kolobar, pripravo tal, sajenje, prehrano, namakanje, oskrbo, varstvo, spravilo, kakovost in shranjevanje ter navaja, katere odločitve zahtevajo podatke o lastni površini.
• Paradižnik Paradižnik pridelujemo na prostem ali v zavarovanem prostoru, in način pridelave bistveno spremeni oskrbo, varstvo in spravilo. Vodič pojasnjuje zahteve kulture, izbiro sort in sadik, umestitev v kolobar, pripravo tal, sajenje, prehrano, namakanje, oskrbo rastline, varstvo, spravilo, kakovost plodov in shranjevanje ter navaja, katere podatke je treba še določiti.
• Čebula Čebula je zelenjadnica, pri kateri namen pridelka – mlada čebula in čebulček ali čebulice za skladiščenje – določi čas spravila in ravnanje po njem. Vodič pojasnjuje zahteve kulture, izbiro sorte in sadilnega materiala, kolobar, pripravo tal, setev ali presajanje, prehrano, namakanje, oskrbo, varstvo, spravilo, kakovost in shranjevanje.
• Solata Solata je zelenjadnica kratke rastne dobe, pri kateri se tehnologija razlikuje glede na to, ali pridelujemo glave, listno solato ali mlado solato za rezanje. Vodič pojasnjuje zahteve kulture, izbiro sorte in sadilnega materiala, kolobar, pripravo tal, setev ali sajenje, prehrano, namakanje, oskrbo, varstvo, spravilo, kakovost in shranjevanje.