Solata

Skupina: Zelenjadnice Latinsko ime: Lactuca sativa Tudi: listna solata, mlada solata, solata za rezanje

Razmere pridelave

Izberite razmere, v katerih pridelujete. Prikazani bodo razdelki, ki veljajo za izbrano kombinacijo; skupni deli navodil ostanejo vidni ves čas. Razmer ni treba izbrati – brez izbire so prikazana vsa navodila.

Način pridelave

Ali se prideluje na prostem ali v zavarovanem prostoru.

Ne omejujemPridelava v zavarovanem prostoruSolata raste v tunelu ali rastlinjaku, kjer so temperatura, zračna vlaga in zračenje vsaj delno pod nadzorom. Bistveno se spremeni troje: vodo in hranila dovajamo načrtovano, ker dežja ni; tla se med pridelavo ne obnavljajo z vremenom, zato je treba zgraditi in ohraniti ustrezen sloj ter urediti dovajanje vode; zaradi gostega sklopa in zadržanega zraka so bolezni listov pomembnejše, a jih je mogoče omejevati z uravnavanjem mikroklime in zračenja. Zato so s tem načinom vezani razdelki o pripravi tal, o namakanju in o oskrbi posevka.Pridelava na prostemRastline rastejo na prostem, kjer vremena ni mogoče uravnavati. Bistveno se spremeni troje: ali so tla in lega primerni za kulturo hladnejšega dela leta; vročina, suša in močno osončenje pospešijo prehod v cvetenje in s tem odvzamejo kakovost, zato je odločilno, kdaj in kako je pridelek spravljen; pritisk bolezni in škodljivcev je odvisen od vremena in je manj obvladljiv. Zato so s tem načinom vezani razdelki o pridelovalnih zahtevah, o varstvu in o spravilu.

Namen pridelka

Za kaj je pridelek namenjen; to spremeni čas spravila in ravnanje po njem.

Ne omejujemZa svežo poraboPridelek – glave, listi ali mlada solata za rezanje – je namenjen sveži porabi kmalu po spravilu. Merila so svežina, izenačenost, nepoškodovanost in barva, hkrati pa je treba upoštevati, da je pridelek hitro pokvarljiv in da se kakovost po spravilu samo še znižuje. Zato je s tem namenom vezan razdelek o pridelku in kakovosti, kjer so zbrana merila in način njihovega ugotavljanja.

Namen pridelave

Solato pridelujemo z različnimi nameni, in namen določi večino kasnejših odločitev. Razlika med njimi ni le v videzu pridelka, ampak v tem, kaj mora rastlina narediti, preden jo spravimo:

• glave – pridelek je sklenjena glava. Merila so masa, izenačenost, sklenjenost in nepoškodovanost zunanjih listov. Rastlina mora imeti dovolj časa in ustreznih razmer, da glavo oblikuje; če v tem času nastopi vročina, rastlina preide v cvetenje in glava se ne oblikuje.
• listna solata – glava se ne oblikuje ali pa je rahla; spravljamo rozeto oziroma liste. Merila so svežina, barva in nepoškodovanost listov.
• mlada solata za rezanje – pridelek je listna masa, ki jo z gostega posevka odrežemo. Tu glava ni cilj, zato sta odločilni predvsem gostota in enakomernost posevka; spravilo je rezanje in takojšnje hlajenje, delo pa se lahko ponovi, če je posevek po rezu sposoben obnoviti liste. Kako se po rezu ugotovi, ali se posevek obnavlja in ali se nadaljnji rezovi izplačajo, je opisano v objavi Solata za rezanje: kaj preveriti po prvem rezu?.

Zakaj je razlika med rezanjem listov in pridelavo glav pomembna. Pri pridelavi glav je odločilno, da rastlina do spravila ostane v vegetativni rasti; pri pridelavi za rezanje pa je odločilno, da ima posevek čim bolj izenačno listno maso in da se po rezu obnovi. Iz tega izhajajo različne zahteve po sorti, gostoti, prehrani in času spravila, razlikuje pa se tudi ravnanje po spravilu: glave se hladijo in pakirajo v kosu, odrezani listi pa so bolj občutljivi na izgubo vode in na poškodbe.

Kaj iz namena izhaja. Namen je treba določiti pred setvijo ali sajenjem, ker:

• izbor sorte je odvisen od tega, ali pridelujemo glavo, liste ali listno maso za rezanje;
• gostota posevka vpliva na velikost glav oziroma na izenačenost listne mase;
• čas spravila je pri glavah vezan na sklenjenost glave, pri rezanju pa na uporabno velikost listov;
• ravnanje po spravilu se razlikuje, ker je treba glave hladiti, odrezane liste pa takoj zaščititi pred ovenelostjo.

Cvetenje je pri solati najpomembnejša izguba kakovosti. Ko rastlina požene cvetno steblo, se listi otrdijo, razvijejo grenkobo in glava se ne oblikuje več. Zato je pri solati čas setve in oskrbe odločilen: pozna setev, ki pade v vroč in sušni del leta, pomeni, da je rastlina izpostavljena razmeram, ki cvetenje sprožijo, preden je pridelek uporaben. Rastlina, ki je cvetenje že začela, se ne povrne; ukrepanje je mogoče le prej.

Meja portala. Ta vodič obravnava pridelavo solate kot tehnologijo pridelave: zahteve kulture, termine, gostoto, namakanje, oskrbo, varstvo, kakovost in ravnanje s pridelkom. Raba solate v balkonskem koritu, na domači gredici, v visoki gredi ali na okenski polici je tema portala domacivrt.si in v tem vodiču zanjo ni navodil. Meja je namerna: ista kultura se lahko obravnava na obeh portalih, a z drugačnim iskalnim namenom. Predelava pridelka v izdelek sodi na predelava.si in ni tema tega portala.

Pridelovalne zahteve

Tla. Solata ima plitev koreninski sistem, zato je bolj kot kulture z globokimi koreninami odvisna od stanja zgornjega sloja tal. Uspeva na strukturnih, zračnih in dobro odcednih tleh, ki pa zadržijo dovolj vlage. Slabo prenaša zbita tla, tla, ki se po dežju sprimejo v skorjo, in zastajanje vode; kaj storiti, ko voda zastaja, opisuje težava Zastajanje vode v tleh. Na težkih in zbitih tleh je rast neenakomerna, glave se slabše oblikujejo, v premočenih tleh pa so bolezni korenin pogostejše.

Voda. Ker korenine segajo plitvo, je zaloga vode, ki jo rastlina doseže, majhna. Zato se pomanjkanje vode pokaže hitro: rast se upočasni, listi so manjši, glave se ne sklenejo, hkrati pa sušne razmere pospešijo prehod v cvetenje. Prav tako ne ustreza nasprotni skrajnosti: če voda zastaja, se poveča tveganje za bolezni korenin in kakovost pridelka pade.

Podnebje in dolžina dneva. Solata je kultura hladnejšega in vlažnejšega dela leta. Ob visokih temperaturah raste hitro, a se razvija v smeri cvetenja, zato je kakovost slaba; hkrati so listi ob močnem osončenju izpostavljeni poškodbam. Dolžina dneva vpliva na to, kdaj rastlina preide v cvetenje, in se med deli leta razlikuje, zato mora izbira sorte ustrezati delu leta, v katerem bo pridelek rastel. Sorta, ki je primerna za hladen del leta, v vročem delu leta ne oblikuje uporabnega pridelka.

Občutljivost na hlad ni enaka v vseh fazah: mlada rastlina in rastlina, ki oblikuje glavo, se na nizke temperature odzivata različno, zato je treba pozebo presojati glede na razvojno fazo in glede na to, ali je rastlina utrjena, ne po splošnem pravilu. Prav tako je treba upoštevati, da lahko rastlina, ki je izpostavljena dolgemu hladnemu obdobju, preide v cvetenje, ko se razmere izboljšajo.

Občutljive faze. Po pomembnosti so to: vznik in začetna rast (skorja, suša, pleveli), oblikovanje glave (voda, hranila, gostota) in obdobje tik pred spravilom, ko prehod v cvetenje uniči kakovost. Ukrep v občutljivi fazi ima večji učinek kot enak ukrep v drugem obdobju.

Omejitve. Če so v tleh prisotne bolezni, ki se ohranjajo v tleh, ali če je površina močno zapleveljena, so možnosti ukrepanja med rastno dobo omejene in izid je slabši ne glede na oskrbo. Brez pregleda površine in po potrebi analize tal ni mogoče odgovoriti, ali je površina za solato primerna. Podrobneje o tleh: Analiza tal in načrt gnojenja.

Izbira sort in sadilnega materiala

Pri izbiri sorte so merila naslednja:

1. Namen pridelka. Sorte za glave, za listno solato in za rezanje se razlikujejo po tem, kaj od njih pričakujemo. Sorta, izbrana za oblikovanje glave, ni hkrati najboljša izbira za gosto pridelavo listne mase.
2. Prilagojenost delu leta in nagnjenost k cvetenju. To je pri solati prvo merilo: rastlina mora v razmerah, v katerih bo rasla, ostati v vegetativni rasti dovolj dolgo, da nastane uporaben pridelek. Podatek je treba vzeti iz uradnega razvida sort in iz strokovne literature za vsako sorto posebej; neposredno primerljivih podatkov med sortami brez vira ne navajamo.
3. Dolžina rastne dobe. Določa, kdaj je pridelek pripravljen za spravilo, in omogoča, da se zaporedje posevkov na isti površini načrtuje tako, da pridelek ne pade v neugodno obdobje.
4. Odpornost in toleranca na bolezni, ki se pojavljajo na konkretni površini in v konkretnem načinu pridelave (bolezni korenin v tleh, bolezni listov v gostem sklopu in v vlažnih razmerah). Tudi ta podatek je treba vzeti za vsako sorto posebej.
5. Kakovost in sposobnost ohranitve po spravilu. Pri solati je to samostojno merilo, ker je pridelek hitro pokvarljiv in ker so razlike med sortami v tem, kako dolgo ostanejo uporabne.

Sadilni material. Solata pride na površino iz semena ali kot vzgojena sadika:

• seme za neposredno setev ali za vzgojo sadik: pomembni so kalivost, čistota, zdravstveno stanje in podatki na deklaraciji. Kalivost je smiselno preveriti pred setvijo, ker se neizenačena kalivost pozneje pokaže kot neizenačen vznik.
• sadike, vzgojene iz semena: pomembna je kakovost sadik – izenačenost, zdravo in nepoškodovano listje, koreninska gruda, ki se ob presajanju ne razsuje, in odsotnost znakov bolezni.

Količine semena, gostote setve, kalibrov in starosti sadik ta vodič ne navaja, ker so te vrednosti odvisne od sorte, načina pridelave, dela leta in razmer, zanje pa ni preverjenega vira.

Dve vprašanji, na kateri je treba odgovoriti pred setvijo ali nakupom sadik: ali je sorta prilagojena delu leta in razmeram na naši legi ter ali ustreza namenu, ki ga imamo (glave, listi ali listna masa za rezanje). Če na ti vprašanji ni odgovora, je vsaka nadaljnja odločitev ugibanje. O gostoti kot posledici namena: Uravnavanje gostote posevka.

Kolobar in predposevek

Pravila, ki veljajo ne glede na razmere:

• solate ne sadimo za solato niti za drugimi vrstami iz iste botanične skupine (endivija, radič in druge sorodne vrste), ker si delijo bolezni in škodljivce, ki se ohranjajo v tleh;
• izogibamo se zaporedju s kulturami, ki puščajo tla zbita, in s kulturami, ki se spravijo prepozno, ker solata potrebuje drobno pripravljen in useden zgornji sloj;
• predposevek naj zapusti tla rahla, razmeroma čista od plevelov in brez ostankov, v katerih bi prezimile bolezni ali škodljivci;
• ker je solata pogosto drugi posevek v letu, je treba načrtovati, kdaj predposevek sprosti površino, in temu prilagoditi izbiro sorte in način sajenja.

Ugodni predposevki. Ugodne so kulture, ki se spravijo dovolj zgodaj, puščajo za seboj strukturna tla in ne puščajo trdovratnih plevelov. Vsak predposevek je treba presoditi po dveh vprašanjih: kaj pušča v tleh in na površini ter kdaj sprosti površino.

Solata kot predposevek. Solata ima plitev koreninski sistem, spravi se razmeroma zgodaj in za seboj ne pušča veliko rastlinskih ostankov, zato je za naslednjo kulturo v tem pogledu ugodna. Hkrati za seboj pušča bolezni, ki se ohranjajo v tleh in na ostankih, zato na isto površino ne sme priti druga vrsta iz iste skupine.

Dolžina premora. Koliko časa naj mine med dvema pridelavama solate na isti površini, ni univerzalna številka. Odvisna je od tega, katere bolezni in škodljivci so v tleh prisotni in kako dolgo tvorijo trajne oblike, ki ostanejo v tleh. Brez podatkov o stanju tal tega razmaka ni mogoče odgovorno določiti. Splošneje o načelu: Kolobar.

Priprava tal

Namen priprave tal je pri solati ustvariti plitev, droben in useden sloj, v katerem bo seme ali sadika v stiku z vlago, obenem pa površino, ki se po dežju ne sprime v skorjo in na kateri voda ne zastaja.

Kaj je treba doseči:

• tla v zgornjem sloju so drobna in usedena, brez večjih grud in brez zračnih žepov, ker se drobno seme v pretirano rahlih tleh izsuši in ker se sadika v zračnih žepih ne ukorenini;
• površina je uravnana, da voda ne zastaja in da je globina setve oziroma sajenja enakomerna;
• ostanki predposevka so vključeni ali odstranjeni toliko, da ne ovirajo setve in ne tvorijo mest, kjer seme ni v stiku s tlemi;
• pod zgornjim slojem ni zbitih plasti, ker plitev koreninski sistem zbitosti ne more obiti.

Vrstni red del je odvisen od stanja tal, ne od koledarja. Če so tla preveč mokra, vsaka obdelava povzroči zbitost, ki se pozneje ne da popraviti; zato mokrih tal ne obdelujemo. Globine obdelave in števila prehodov ne navajamo, ker sta odvisna od predposevka, tipa tal in uporabljene mehanizacije.

Skorja je pri solati posebna težava. Na tleh, ki se po dežju sprimejo, je vznik otežen, ker mora kalček površino prebiti sam. Zato je priprava tal pri neposredni setvi hkrati ukrep proti neizenačenemu vzniku; če se skorja pojavi, jo je treba prebiti pravočasno, ko je posevek še majhen. Pri presajanju je ta težava manjša, ker sadika pride na površino že razvita.

Razlika med setvijo in presajanjem. Setvena postelja za neposredno setev mora biti finejša in usedena, pri presajanju pa je pomembno predvsem to, da se sadika ukorenini in da ob presajanju ne ostane v zračnih žepih. Podrobneje: Priprava tal.

V zavarovanem prostoru je načelo enako, spremeni pa se to, da dežja ni: površino je treba pripraviti tako, da je dovajanje vode urejeno in da se vlaga v tleh ne porablja neenakomerno, ostanke prejšnjega posevka pa je treba odstraniti, ker v zaprtem prostoru tvorijo mesta, kjer se ohranjajo bolezni.

Kaj preverimo pred setvijo ali sajenjem: ali je sloj droben in useden, ali je zgradba enaka po celotni površini, ali je vlaga v njem ustrezna, ali je površina ravna, ali obstaja skorja in ali je površina dostopna za zgodnje ukrepe proti plevelu.

Setev ali sajenje

Solata pride na površino po neposredni setvi ali s presajanjem vzgojenih sadik. To je jedro tehnologije, zato je treba odločitev sprejeti premišljeno in pred pripravo tal.

Kaj odloči. Postopka se razlikujeta po tem, kje se opravi občutljivi del pridelave. Pri neposredni setvi je to na površini: zahteva fino in usedeno setveno posteljo, dovolj vlage v setveni plasti in zgodnje ukrepanje proti plevelu in skorji. Pri presajanju je občutljivi del v zavarovanem prostoru ali na gredici: zahteva prostor, čas in opremo za vzgojo sadik ter več ročnega dela, posevek pa pride na površino že razvit, zato je manj občutljiv za plevel in skorjo. Odločitev je zato odvisna od razmer in ne od navade; vrste, ki jih je treba primerjati (pogoji, delo, material, omejitve, kakovost izvedbe), so obdelane v primerjavi postopkov Neposredna setev ali vzgoja sadik in presajanje.

Brez podatkov o lastni parceli odločitve ni mogoče sprejeti. Pred odločitvijo je treba preveriti: globino in zbitost tal, ali se tla po dežju sprimejo v skorjo, ali voda zastaja, vlago v setveni plasti v času setve in možnost dopolnilnega namakanja, katere vrste plevelov prevladujejo in kako zgodaj jih je mogoče zatreti, dostopnost površine v obdobju, ko so ukrepi potrebni, ter prostor in opremo za vzgojo sadik. Šele iz teh podatkov izhaja pogojen sklep: neposredna setev je primerna, kadar so ti pogoji izpolnjeni, presajanje pa takrat, kadar niso.

Kdaj. Termin je odvisen od razmer in ga ni mogoče zapisati kot datum. Za odločitev so potrebni: temperatura in vlaga tal, vremenska napoved za obdobje po setvi ali presajanju, zahteve izbrane sorte in ocena, koliko časa ostane za rast pred obdobjem, ki mu solata ne ustreza. Pri solati je tveganje dvostransko: zgodnja setev v premrzla in premočena tla pomeni počasen in neizenačen vznik, pozna setev pa pomeni, da oblikovanje pridelka pade v vroč in sušni del leta, ko rastlina preide v cvetenje. Zato je pri solati smiselno načrtovati zaporedne posevke in posevek ponoviti, namesto da bi vse stavili na en termin. V zavarovanem prostoru je razpoložljivo obdobje daljše, a tudi tam termin določajo razmere v prostoru, ne koledar.

Gostota je odločitev, ne številka. Gostota in razmiki vplivajo na to, kako velike glave zrastejo oziroma kako izenačena je listna masa: gostejši posevek daje več pridelka, a manjše glave, redkejši pa večje, a manj pridelka in več prostora za plevele. Odločitev je odvisna od namena (glave, listi, rezanje), od sorte, od postopka (setev ali presajanje), od razpoložljive vode in hranil, od pritiska plevelov in od razmika, ki ga zahtevajo stroji za oskrbo. Konkretnih vrednosti ta vodič ne navaja, ker zanje ni preverjenega vira; potrebni podatki so ciljno število rastlin na enoto površine, razmik med vrstami in razmik v vrsti. Več: Uravnavanje gostote posevka.

Kako globoko. Solata spada med kulture, ki jih sejemo in sadimo plitvo. Preplitva setev v tla, ki se sušijo, semenu odvzame vlago; pregloboka setev vznik podaljša in ga naredi neizenačenega. Globina je zato odvisna od tipa tal, vlage v tleh ob setvi, velikosti semena in od tega, kako hitro se površina suši; brez vira je ne navajamo. Pri presajanju velja, da koreninska gruda ne sme biti zakopana globlje, kot je bila v sadilni posodi, ker se v zasutem delu korenine slabše razvijajo.

Kaj lahko preverimo med setvijo ali sajenjem in po njem:

• ali je seme odloženo v predvideno globino in v stik s tlemi – preverimo z izkopom semena na več mestih;
• ali je razmik v vrsti enakomeren, ker ta določa dejansko gostoto posevka;
• ali so sadike posajene tako, da korenine niso zvite in da gruda ni zasuta;
• ali je površina po posegu uravnana in ali se je pojavila skorja;
• ali je posevek dostopen za prve ukrepe proti plevelu.

Neizenačen vznik je najpogostejša posledica napak prav v tem koraku. Če se pojavi, ga obravnavajte po korakih, opisanih v težavi Neizenačen vznik posevka.

Prehrana rastlin

Prehrana solate se načrtuje iz analize tal in iz namena pridelka, ne iz splošnega recepta. Ker je koreninski sistem plitev in ker je rastna doba kratka, je pomembno, da so hranila dosegljiva v zgornjem sloju in v obdobju, ko jih rastlina potrebuje.

Posebnost, ki jo je treba razumeti. Solata se na dušik odziva močno, a ravnanje z njim ni nevtralno: pomanjkanje dušika pomeni majhne rastline in majhen pridelek, presežek pa pospeši listno maso, zato glave ostanejo rahle in se ne sklenejo, kakovost pa je slabša – v listnati zelenjadnici se presežek odrazi tudi v večji vsebnosti dušikovih spojin v listih. Zato je treba gnojenje z dušikom vezati na stanje posevka in na načrtovani čas spravila, ne na koledar.

Količina gnojila in količina hranila nista isto. Če analiza pokaže, da v tleh primanjkuje določenega hranila, je treba najprej ugotoviti, koliko tega hranila daje izbrano gnojilo, in šele nato, koliko gnojila je potrebnega:

potrebna masa gnojila = potrebna masa hranila / delež hranila v gnojilu

Brez tega izračuna se zgodi, da se dve različni gnojili zamenjata, ker imata različen delež hranila.

Razdelitev po obdobjih. Smiselno je ločiti gnojenje pred setvijo ali sajenjem od dognojevanja med rastno dobo. Prvi del podpira začetno rast in razvoj listov, poznejši del pa rast pridelka; dognojevanje je treba vezati na stanje posevka in na vremenske razmere, ne na koledar, ker se ob obilnih padavinah hranila izpirajo, ob suši pa ostanejo v tleh, kjer jih plitev koreninski sistem ne doseže. Pri solati je to še pomembnejše kot pri kulturah z globokimi koreninami, ker rastlina zgornjega sloja ne more zapustiti.

Organski viri (hlevski gnoj, kompost) imajo poleg hranil tudi vlogo pri ohranjanju organske snovi in strukture tal, kar je pri solati pomembno, ker izboljšuje strukturo plitvega sloja. Njihova uporaba zahteva poznavanje njihove sestave in stanja tal.

Česa ta vodič ne navaja: univerzalnih odmerkov dušika, fosforja in kalija ter števila dodelitev. To bi bilo mogoče le z analizo tal za konkretno površino, s podatkom o predposevku in z načrtom namakanja. Podrobneje: Analiza tal in načrt gnojenja.

Namakanje

Solata ima plitev koreninski sistem in kratko rastno dobo, zato je na sušo občutljiva in se na pomanjkanje vode odzove hitro. Voda je najbolj pomembna v obdobju rasti listov in oblikovanja pridelka; pomanjkanje v tem času pomeni manjši pridelek in slabšo kakovost, hkrati pa sušne razmere pospešijo prehod v cvetenje.

Kaj pomeni nihanje vlage. Solata se na neenakomerno oskrbo z vodo ne odzove le z manjšim pridelkom: če se obdobja suše izmenjujejo s premočenimi tlemi, rast ni enakomerna, pridelek je neizenačen, poveča pa se tudi tveganje za bolezni korenin in za motnje notranjih listov. Zato je pri namakanju pomembna predvidljivost, ne le skupna količina vode. Ker je zaloga vode v plitvem sloju majhna, je pri solati pogosteje smiselno več manjših obrokov kot redki in obilni.

Kaj je treba spremljati, da se da odločati:

• vlago v tleh po globinah v območju, kjer so korenine, ker je površinska vlaga sama po sebi nezanesljiv pokazatelj;
• količino padavin in potek temperature oziroma izračun porabe vode;
• stanje posevka (barva in vzpon listov, hitrost rasti, sklenjenost glave).

Namakanje lahko načrtujemo z vodno bilanco: izmerimo, koliko vode v sistem pride (padavine in namakanje) in koliko je rastlina porabi. Metoda je opisana v viru Univerze v Minnesoti, a je napisana za tuje razmere in jo je treba prilagoditi lastni površini in kulturi. Satelitski posnetki se uporabljajo tudi za kartiranje namakanih površin in za oceno porabe vode, a na ravni večjih območij in v raziskovalnih projektih, zato niso podlaga za načrt namakanja posamezne parcele.

Namakanje in kakovost pridelka. Tik pred spravilom je treba namakanje ustaviti dovolj zgodaj, da so listi in glave suhi; moker pridelek se pri rezanju umaže, mokro listje pa je tudi vhod za bolezni in poslabša ohranitev po spravilu. To velja še posebej pri pridelavi listne mase, kjer se odrezani deli med seboj dotikajo.

Izbira sistema. Kapljično namakanje omogoča, da se voda dovaja v območje korenin in da listje ostane suho, kar je pomembno pri boleznih listja; namakanje po listih pa je cenejše, a listje moči in s tem pospešuje bolezni. Izbira je zato odločitev, ki je odvisna od bolezni na površini, tal in opreme. Več: Kapljično namakanje.

V zavarovanem prostoru je namakanje edini vir vode, zato so količine in razporeditev obrokov še pomembnejše: brez načrta se vlaga v tleh porablja neenakomerno, kar se pri solati pokaže kot neizenačena rast in slabša kakovost. Namakalne razlike znotraj prostora je treba preveriti z meritvami, ne po videzu posevka.

Količin ne navajamo, ker so odvisne od tal, vremena, razvojne faze in razpoložljive opreme.

Oskrba posevka

Oskrba med rastno dobo je pri solati predvsem zatiranje plevelov, uravnavanje gostote in preprečevanje poškodb.

• Pleveli so pri solati odločilni v začetni rasti. Solata v začetku raste počasi, ima majhno listno površino in tal ne pokriva, zato plevelom ne odvzame ne svetlobe ne prostora. Če pleveli prevladajo, jih pozneje ni več mogoče nadoknaditi. Najpomembnejši so ukrepi, ki delujejo preden pleveli vzniknejo ali ko so še majhni: kolobar, dobra priprava tal, zgodnje zatiranje in preprečevanje, da pleveli pred spravilom odvržejo seme. Pri večletnem ponavljanju istih ukrepov se lahko razvije odpornost plevelov, zato je treba ukrepe menjavati. Glej tudi Pleveli v posevku in Kolobar.
• Mehanska oskrba. Okopavanje rahlja tla in zatira plevel, a obenem poškoduje plitve korenine in lahko poškoduje liste ali glave. Odločitev je zato odvisna od stanja tal, razvojne faze in pritiska plevelov; v poznejših fazah je vsak poseg tvegan, ker vsaka rana na listu ali glavi ostane na pridelku, ki gre v svežo porabo.
• Uravnavanje gostote. Če je posevek pregost, rastline druga drugo zasenčijo, prostor za zrak je majhen, zato se poveča tveganje za bolezni in kakovost se poslabša. Če je prerazreden, ga pleveli hitreje zasedejo. Odločitev o gostoti je treba presoditi predvsem glede na namen in ne popravljati šele ob spravilu.
• Prehod v cvetenje. Rastline, ki poženejo cvetno steblo, dajejo otrdele in grenke liste ter ne oblikujejo uporabne glave. Take rastline je treba prepoznati in obravnavati ločeno; pogostost pojava je odvisna od sorte in od razmer, zlasti od vročine in suše.
• Poškodbe. Vsak prehod stroja po posevku je tveganje za poškodbe listov; vsaka poškodba je hkrati mesto, skozi katero vstopijo bolezni, in mesto, kjer pridelek po spravilu hitreje propade. Število prehodov naj bo čim manjše, posevek pa naj se ne obdeluje, ko je moker.
• Skorja. Po močnem dežju se na površini lahko naredi skorja, ki ovira rast in oskrbo; treba jo je prebiti, ko je posevek še majhen. Kako skorjo prepoznati, kaj jo povzroča in kako jo prebiti, opisuje težava Skorja na tleh.

V zavarovanem prostoru je treba uravnavati tudi zračenje in vlago: v gostem sklopu in ob zadržanem zraku so bolezni listov pogostejše, zato je zračenje del oskrbe in ne le oprema.

Kaj preverjamo po vsakem opravilu: ali so pleveli zatrti, ali so listi in glave nepoškodovani, ali je skorja prebita, koliko rastlin je ostalo na merjeni dolžini vrste in ali se je katera od rastlin začela dvigovati v cvetno steblo.

Varstvo

Varstvo pri solati ima dve plasti: kar lahko preprečimo vnaprej in kar spremljamo med rastno dobo. Ker je solata gosta kultura s kratko rastno dobo in ker vsaka poškodba ostane na pridelku, je preventiva pomembnejša od ukrepov med rastjo.

Preventiva, ki deluje najbolj zanesljivo:

• kolobar in prekinitev ponavljanja solate in njej sorodnih vrst na isti površini;
• zdravo seme in zdrave, izenačene sadike;
• uravnana, odcedna in ne zbita tla brez skorje, ker v premočenih tleh bolezni korenin napredujejo hitreje;
• gostota, ki omogoča, da se rastline med seboj ne dotikajo preveč in da se sklop zrači; ta ukrep je hkrati ukrep proti boleznim, ki se širijo v gostem sklopu in v vlažnih razmerah;
• namakanje, ki ne moči listja, in namakanje, ki je pravočasno ustavljeno pred spravilom;
• zatiranje plevelov, ker so pleveli gostitelji škodljivcev in bolezni, hkrati pa zgoščujejo sklop;
• odstranjevanje okuženih rastlin in ostankov po spravilu, da v njih ne prezimijo bolezni in škodljivci;
• čim manj mehanskih poškodb listov pri oskrbi in spravilu ter čisto orodje; pri pridelavi za rezanje je higiena nožev samostojen ukrep, ker se z orodjem bolezni prenašajo z rastline na rastlino in s posevka na posevek.

Spremljanje med rastno dobo. Pomembne so bolezni listov, ki jih pospešujejo vlaga, močenje listja in dolgo vlažno obdobje, ter bolezni korenin in vratu, ki se ohranjajo v tleh in se pokažejo tudi po spravilu. Med škodljivci so pomembni tisti, ki se hranijo z listi, in tisti, ki prenašajo viruse; pri solati je treba zato posevek pregledovati tudi zato, ker se kakovost izgubi, preden se izgubi pridelek. Pojav je odvisen od vremena, zato se pri napovedi zanašamo na uradna prognostična obvestila javne službe za zdravstveno varstvo rastlin, ki so dostopna skupaj z agrometeorološkimi meritvami (AGROMET). To je tudi razlog, da je treba vremenske razmere spremljati redno in ne le ob obisku posevka.

Česa ta vodič ne navaja: nobenega imena fitofarmacevtskega sredstva, nobenega odmerka in nobene karence. Ti podatki so vezani na registracijo, ki se spreminja, zato jih je treba pred vsako uporabo preveriti v uradnih podatkih. Prav tako en sam znak ni zanesljiva diagnoza; diagnozo je treba utemeljiti z več znaki in z razmerami, v katerih so nastali. Več o načelu preventive: Preventiva v varstvu rastlin.

Spravilo

Spravilo solate je treba načrtovati glede na namen pridelka, ker merila za glave, za listno solato in za listno maso za rezanje niso enaka.

Kdaj je pridelek pripravljen. Zrelost oziroma uporabnost presojamo po več znakih hkrati, nikoli po enem samem:

• glava je sklenjena in ima ob pritisku čvrst občutek, zunanji listi pa so nepoškodovani;
• rast je zaključena in sredina rastline se ne dviguje več;
• na rastlini ni vidnih znakov cvetenja – če se sredina dviguje ali je steblo že čutiti, je pridelek izgubljen za namen, ki ga imamo;
• listi so suhi in površina ni bila pravkar namakana.

Za listno solato in za mlado solato za rezanje merilo ni sklenjenost glave, ampak uporabna velikost listov in njihova izenačenost. Pri rezanju je odločilna tudi višina reza, ker določa, ali se bo posevek obnovil; za to vprašanje v tem vodiču ni preverjenih vrednosti, zato je vrzel zapisana v polju »Kaj v tej vsebini še ni pripravljeno«.

Kaj se zgodi, če spravimo prezgodaj ali prepozno.

• Prezgodnje spravilo pomeni manjši pridelek in manjše, slabo sklenjene glave; pri listni solati pomeni liste, ki po spravilu ne dosežejo pričakovane velikosti. Hkrati povečuje število odrezov, ker se posevek obnovi le delno.
• Prepozno spravilo pomeni, da je rastlina že vstopila v cvetenje: listi so otrdeli, razvila se je grenkoba, jedro se dviga, pridelek pa je neuporaben oziroma močno zmanjšane kakovosti. Prepozno spravilo je pri solati napaka, ki je ni mogoče popraviti, ker se rastlina ne povrne.

Kako zmanjšati izgube pri spravilu:

1. Spravljamo v hladnejšem delu dneva, ko rastline niso izpostavljene močnemu osončenju in ko so listi že osušeni.
2. Režemo s čistim in ostrim orodjem, ki reže in ne trga; pri rezanju listne mase je higiena orodja samostojen ukrep.
3. Pridelka ne puščamo na soncu ali na toplem; kakovost se po spravilu samo znižuje, zato je hlajenje treba začeti čim prej.
4. Pridelka ne zlagamo v debele plasti in ga ne stiskamo, ker se listi pri tem poškodujejo in ker se v gosti plasti zadržuje toplota.
5. Serije ločimo po parceli, sorti, načinu pridelave in stanju pridelka že ob spravilu; mešanje zdravih in poškodovanih delov pomeni, da se izguba razširi na celotno serijo.

Merila zrelosti so podrobneje obravnavana v vodniku Določanje zrelosti in spravilo.

Pridelek in kakovost

Pridelek ocenjujemo po več merilih hkrati, ne le po masi:

Zakaj kakovosti ni mogoče oceniti samo ob spravilu. Pri solati se odločilni del kakovosti pokaže šele po spravilu: pridelek, ki je bil ob rezu videti dober, se lahko v kratkem času posuši, zmehča ali začne gniti. Zato je treba izgube beležiti po serijah in po vzrokih; brez tega se naslednje leto ponovi ista napaka.

Pri pridelavi za rezanje je treba poleg mase navesti tudi, kolikokrat je bil posevek odrezan, ker seštevek več rezov z iste površine ni primerljiv z enim samim odrezom. Tudi zato je primerjanje pridelka med leti mogoče le, če so zabeleženi površina, način pridelave, sorta in število rezov.

Zakaj pridelek variira med deli parcele in med leti: razlike v tleh (globina, struktura, zbitost, skorja), razlike v vodi, neizenačen vznik, različen pritisk plevelov, bolezni in škodljivci ter različen potek temperature. Povezava med dvema pojavoma na isti parceli še ni dokaz vzroka. Če želimo vedeti, kaj je povzročilo razliko, je treba primerjati dele parcele in meriti, ne sklepati iz videza.

Shranjevanje

Solata je med najbolj pokvarljivimi vrtninami: za razliko od pridelka, ki ga sušimo ali skladiščimo za zimo, pri solati ne govorimo o dolgem shranjevanju, ampak o ohranitvi svežine od spravila do porabe ali prodaje. Zato je cilj ravnanja po spravilu čim hitrejše hlajenje in čim manj poškodb, ne pa iskanje pogojev za večmesečno shranjevanje. Prav zato za solato ni možnosti skladiscenje v izbiri namena pridelka.

• Hlajenje takoj po spravilu. Kakovost se po spravilu samo znižuje; vsaka ura na toplem poslabša izhodišče. Zato je treba pridelek po spravilu čim prej ohladiti in ga do prodaje ali porabe hraniti hladno.
• Vlaga v zraku. Solata hitro ovene, zato mora biti zrak v prostoru vlažen; po drugi strani prosta voda na listih pospeši gnitje. Ravnovesje je zato treba vzdrževati z meritvami in ne z zalivanjem pridelka.
• Prezračevanje in zlaganje. Pridelek se ne sme zgnesti v debele plasti, ker se v njih zadržuje toplota in vlaga; prostor mora biti prezračevan, plasti pa dovolj tanke, da zrak kroži.
• Poškodbe in higiena. Vsaka poškodba lista ali glave je mesto, kjer se začne gnitje. Zato so čisto orodje, čiste površine in ločevanje od poškodovanega pridelka samostojni ukrepi.
• Ločevanje od sadja in od različnih serij. Hranjenje skupaj s plodovi, ki pospešujejo zorenje, pospeši staranje listov; prav tako se serije z različnim izvorom in stanjem ne mešajo, ker bi izgube postale nerazložljive.
• Voda za pranje. Če se pridelek pere, je treba upoštevati, da mokri listi hitreje propadejo in da je treba pridelek po pranju temeljito osušiti; pri pridelavi za rezanje je to še pomembnejše, ker je poškodovanih mest več.
• Spremljanje izgub. Izgube (ovenelost, gnitje, mehanska poškodba) se beležijo po serijah in po vzrokih. Serije, ki se kvarijo, se odstranijo, ker se okužba širi na sosednje.

Česa ta vodič ne navaja: temperature, relativne vlage in časa, v katerem pridelek ostane uporaben. Te vrednosti so odvisne od namena (glave, listi, listna masa), od stanja pridelka ob spravilu in od opreme, zanje pa ni preverjenega vira. Manjkajoče vrednosti so navedene v polju »Kaj v tej vsebini še ni pripravljeno« na vrhu strani.

Pogoste napake

Vsaka od teh napak ima več možnih vzrokov. En sam znak ni diagnoza; treba je preveriti po vrsti in izključevati vzroke z meritvami.

Sodobni pristopi za to kulturo

Solata je kultura kratke rastne dobe, zato so uporabne predvsem tiste rešitve, ki omogočajo hitro odločitev: meritve v tleh in spremljanje razmer v rastnem prostoru.

Meritve v tleh in podpora odločanju. Ker je koreninski sistem plitev, je pri solati odločitev o namakanju zanesljivejša, če temelji na meritvah vlage po globinah v območju korenin, ne na videzu posevka. Enako velja za prehrano: meritev in analiza povedo, kaj je v tleh dosegljivo, presoja po barvi listov pa je nezanesljiva. Merilnik mora biti postavljen v območje korenin in meritev pravilno interpretirana; opozorilo ali priporočilo sistema ni isto kot samodejni ukrep. Več: Senzorji, meritve in podpora odločanju.

Spremljanje razmer v zavarovanem prostoru. V tunelu ali rastlinjaku je mogoče meriti temperaturo in zračno vlago; ker so bolezni listov v gostem sklopu in v vlažnih razmerah pogostejše, so te meritve podlaga za odločitev o zračenju in o namakanju. Tudi tu velja, da meritev ni ukrep: pokaže razmere, odločitev pa ostane na pridelovalcu.

Evidenca po serijah in posevkih. Ker se solata prideluje v zaporednih posevkih in ker se kakovost pokaže šele po spravilu, je najkoristnejša evidenca tista, ki za vsak posevek zabeleži datum setve ali sajenja, sorto, uporabljen material, ukrepe, izgube in rezultat. Brez tega se izkušnja ne prenese v naslednjo sezono.

Česa ne navajamo: prihrankov, pričakovanih donosov in naložb za te rešitve. To so podatki, ki jih je treba pridobiti za konkretno pridelavo in za konkretno leto.

Viri, avtorstvo in povezane vsebine

Ta vodič je pripravilo uredništvo. Strokovni pregled še ni opravljen, zato v metapodatkih strani tudi ni naveden. Jezikovni pregled in agronomski pregled sta ločeni nalogi; dokler agronomskega pregleda ni, tega vodiča ne predstavljamo kot strokovno potrjenega.

Viri, uporabljeni v vodiču, so navedeni v seznamu na dnu strani. Nanašajo se na to, kje se pridobijo uradna prognostična obvestila, na splošno metodo načrtovanja namakanja z vodno bilanco in na uporabo satelitskih posnetkov za kartiranje namakanih površin. Vsi trije so napisani za tuje ali splošne razmere in jih je treba prilagoditi.

Česa v vodiču ni in zakaj je zbrano v polju »Kaj v tej vsebini še ni pripravljeno« na vrhu strani. Največje vrzeli so gostota setve in sajenja, ravnanje s pridelkom po spravilu, namakalne količine, način pridelave za rezanje listov ter vsi podatki o fitofarmacevtskih sredstvih. Za solato je prav tako pripravljeno zaporedje opravil, zato so na dnu strani povezave na prejšnji in naslednji korak pridelovalne poti.

Meja portala. Ta stran obravnava pridelavo solate kot tehnologijo. Raba solate v koritu, na balkonu ali na domači gredici je tema portala domacivrt.si, predelava pridelka v izdelek pa portala predelava.si; zato o tem v tem vodiču ni navodil.

Povezane vsebine:

• Kolobar – umestitev solate v zaporedje kultur
• Priprava tal – kako pripravimo setvišče pred setvijo
• Neposredna setev ali vzgoja sadik in presajanje – kdaj kateri postopek
• Pridelava na prostem in v zavarovanih prostorih – razlika med sistemoma
• Uravnavanje gostote posevka – gostota kot odločitev
• Analiza tal in načrt gnojenja – od vzorca do načrta gnojenja
• Kapljično namakanje – izbira sistema namakanja
• Določanje zrelosti in spravilo – merila zrelosti
• Preventiva v varstvu rastlin – preventiva pred ukrepi
• Senzorji, meritve in podpora odločanju – meritve kot podlaga za odločitev
• Pleveli v posevku – kaj storiti, ko pleveli prevladajo
• Neizenačen vznik posevka – kaj storiti ob neizenačenem posevku

Postopki pridelave za to kulturo

• Načrtovanje pridelave in kolobar Kolobar Kolobar je načrtovano zaporedje kultur na isti površini skozi več sezon. Vodič pojasni, kako izbrati predposevke, določiti zaporedje in vključiti vmesne posevke ter kdaj kolobar sam ne zadošča.
• Obdelava in priprava tal Priprava tal Priprava tal je niz posegov, s katerimi nastanejo razmere za vznik, sajenje in rast korenin. Kratek vodič o ciljih, pogojih in preverjanju rezultata, brez univerzalnih globin.
• Setev, vzgoja sadik in presajanje Neposredna setev ali vzgoja sadik in presajanje Primerjava dveh postopkov za začetek posevka: neposredne setve na mesto rasti in presajanja vzgojenih sadik. Sklep je pogojen; nobeden od postopkov ni univerzalno boljši.
• Pridelava na prostem in v zavarovanih prostorih Pridelava na prostem in v zavarovanih prostorih Vodič pojasni, kaj se spremeni, ko se pridelava preseli v zavarovan prostor, katere stopnje zaščite poznamo in kdaj posamezen sistem ni smiseln.
• Uravnavanje gostote posevka Uravnavanje gostote posevka Gostota posevka je agronomska odločitev, ne geometrijska kapaciteta površine. Vodič pojasni, od česa je odvisna, kaj se zgodi pri premajhni ali preveliki gostoti in kako jo preverimo.
• Primerjava sistemov in postopkov Primerjava načinov namakanja Načini namakanja se razlikujejo po tem, kam pride voda – v cono korenin, na površino tal ali po površini. Sklep je pogojen, ne univerzalen.

Pogoste težave pri tej kulturi

• Pleveli v posevku V vrsti in med vrstami rastejo rastline, ki jih nismo posejali. Znaki, možni vzroki s preverjanjem in ukrepi, vključno s preventivnimi: kolobar, gostota posevka in mehanska oskrba.
• Neizenačen vznik posevka Rastline vznikajo v skupinah, deli vrste pa ostanejo prazni. Znaki, možni vzroki s preverjanjem in ukrepi, vključno z odločitvijo o dopolnitvi posevka.
• Skorja na tleh Zgornji sloj tal se po dežju sprime v tanko, trdo skorjo, ki ovira vznik in rast. Znaki, možni vzroki s preverjanjem in ukrepi: priprava tal, organska snov, pokrov površine in pravočasno prebijanje skorje.
• Zastajanje vode v tleh Voda po dežju ali namakanju zastaja in tla ostanejo premočena. Znaki, možni vzroki s preverjanjem in ukrepi: uravnanost površine, zbitost, struktura tal, pritek vode od zgoraj in prilagoditev opravil.

Digitalne rešitve za to kulturo

• Senzorji, meritve in podpora odločanju Senzorji, meritve in podpora odločanju Vlaga v tleh po globinah, pretok in tlak v namakalnem sistemu ter vremenske razmere. Kaj meritve povedo, kdaj so uporabne in kje se zanesljivost meritve izgubi.

Vsebinski vodniki za to kulturo

• Analiza tal in načrt gnojenja Kako odvzamemo vzorec, kaj analiza pokaže in česa ne, in kako iz izvida nastane načrt gnojenja, v katerem sta količina hranila in količina gnojila ločeni vrednosti.
• Kapljično namakanje Kdaj je kapljično namakanje smiselno, kaj določa potrebo po vodi, kako se spremlja vlaga, kako se preveri enakomernost sistema in katere so njegove omejitve.
• Preventiva v varstvu rastlin Preventiva, pomen kolobarja in spremljanje posevka ter pot od opažanja do odločitve. Zakaj en simptom ni diagnoza in zakaj je treba pri fitofarmacevtskih sredstvih preveriti uradne podatke.
• Določanje zrelosti in spravilo Kako se zrelost presoja glede na namen pridelka, kako se pri spravilu zmanjšajo izgube in kaj se ob spravilu zabeleži, da je mogoče naslednjo sezono primerjati.