Pšenica

Skupina: Poljščine Latinsko ime: Triticum aestivum Tudi: krušna pšenica, pšenica navadna

Razmere pridelave

Izberite razmere, v katerih pridelujete. Prikazani bodo razdelki, ki veljajo za izbrano kombinacijo; skupni deli navodil ostanejo vidni ves čas. Razmer ni treba izbrati – brez izbire so prikazana vsa navodila.

Način pridelave

Ali se prideluje na prostem ali v zavarovanem prostoru.

Ne omejujemPridelava na prostemNavodila veljajo za poljsko pridelavo pšenice na prostem; pridelava v zavarovanem prostoru za to kulturo ni ustaljena in zanjo navodil še ni. Ker sta priprava setvišča in termin setve odvisna od stanja tal in od vremena, sta s tem načinom vezana razdelka o pripravi tal in o setvi ali sajenju.

Namen pridelka

Za kaj je pridelek namenjen; to spremeni čas spravila in ravnanje po njem.

Ne omejujemZa kakovostno zrnoPridelek je namenjen mlinarstvu in pekarstvu, kjer so merila lastnosti zrna in moke (med njimi vsebnost beljakovin in prostorninska masa). Ker je kakovost zrna mogoče usmerjati s prehrano rastlin, zlasti z delitvijo dušika po razvojnih fazah, in ker se kakovostni razred presoja ob spravilu in po njem, sta s tem namenom vezana razdelka o prehrani rastlin ter o pridelku in kakovosti. Predelava zrna v izdelek sodi na predelava.si.Za krmno zrnoPridelek je namenjen krmi; pogosto je to zrno, ki kakovostnega razreda za mlinarstvo ne doseže. Merilo je količina zdravega in dovolj suhega zrna, zato je s tem namenom vezan razdelek o pridelku in kakovosti. Prehrana rastlin je tudi pri krmnem zrnu načrtovana iz analize tal, a ni usmerjena v doseganje kakovostnega razreda.

Namen pridelave

Pšenico pridelujemo za zrno, in namen pridelka se v praksi loči po tem, kateri kakovostni razred zrna želimo:

• kakovostno zrno – zrno, ki ustreza zahtevam mlinarstva in pekarstva. Merila so lastnosti zrna in moke, med njimi vsebnost beljakovin in prostorninska masa. Razredi in njihove mejne vrednosti so določeni z uradnimi merili, ki jih ta vodič ne prepisuje, ker jih je treba preveriti pri pristojnem viru. Predelava zrna v moko, kruh ali testenine sodi na predelava.si in ni tema tega portala.
• krmno zrno – merilo je količina zdravega in dovolj suhega zrna, primernega za krmo. Kakovostni razred za mlinarstvo ni cilj; pogosto gre za zrno, ki tega razreda ne doseže.
• zrno, pri katerem razred ni vnaprej določen – kakovost se ugotovi šele ob spravilu ali po njem. Takrat je treba serije ločiti, da se zrno različnih razredov ne zmeša, ker bi se razlika pokazala šele pozneje in bi je ne bilo več mogoče popraviti.

Zakaj namen spremeni tehnologijo tukaj in ne le trženja. Razlika med kakovostnim in krmnim zrnom ne odloča samo o tem, kam pridelek gre, ampak o tem, kako se pridelek prideluje:

• izbira sorte – sorte se med seboj razlikujejo po lastnostih zrna in po tem, ali je v danih razmerah kakovostni razred mogoče doseči;
• prehrana rastlin – kakovost zrna se usmerja zlasti z dušikom in z delitvijo njegovih dodelitev po razvojnih fazah; pri krmnem zrnu je poudarek na količini in na zdravju zrna;
• spravilo – pri kakovostnem zrnu je treba paziti, da zrno ne prezori, ne predkali, se ne polomi in se ne okuži, ker se vsaka od teh izgub pokaže kot izguba razreda;
• shranjevanje – mešanje serij z različno vlago in kakovostjo je treba preprečiti že ob spravilu; ločevanje serij je delo, ki ga pozneje ni mogoče nadomestiti.

Namen je torej treba določiti pred setvijo, ne šele ob spravilu.

Pridelovalne zahteve

Tla. Pšenica uspeva na različnih tleh, slabo pa prenaša plitva, zbita, slabo odcedna in močno kisla tla. Pomembna je globina tal in njihova struktura, ker pšenica razvija razmeroma globok koreninski sistem; na zbitih tleh ostane koreninski sistem plitev in rastline slabše prenesejo sušo. Zastajanje vode je nevarno zlasti pozimi, ker rastline v premočeni zemlji slabše prezimijo.

Ozimna in jara oblika. Pšenica se pri nas prideluje v dveh oblikah, in razlika med njima določa skoraj vse nadaljnje odločitve:

• ozimna pšenica se seje jeseni, pred zimo razvije korenine in liste, preživi zimo in dozori v začetku poletja. Za dober izid potrebuje rastlino, ki je pred zimo razvita, a ne prebujena, in prenašanje zimskih razmer: nizkih temperatur, izmeničnega zmrzovanja in odjug ter zastajanja vode.
• jara pšenica se seje spomladi in ima krajšo rastno dobo. Bolj je odvisna od zaloge vode v tleh in od tega, kako zgodaj je površino mogoče obdelati in posejati.

Termin setve ni datum. To je najpomembnejše opozorilo v tem vodiču. Termin je odvisen od razmer na legi in v letu: od stanja in vlage tal, od poteka vremena po setvi, od zahtev izbrane sorte, od stanja predposevka in od tega, koliko časa ostane do zime (pri ozimni obliki) oziroma do poletne suše in vročine (pri jari). Zato ga ni mogoče zapisati kot datum, tveganje pa je v obe smeri:

• prezgodnja setev pomeni prebujeno rastlino, večjo porabo vode in hranil, večjo izpostavljenost boleznim in škodljivcem ter večje tveganje poleganja;
• prepozna setev pomeni premalo razvite korenine in liste, slabše prenašanje zimskih razmer in manjši pridelek; pozna setev spomladi premakne občutljive faze v vroč in sušni del poletja.

Občutljive faze. Po pomembnosti so to: vznik in začetna rast (suha, zbita ali prehladna tla), prezimovanje ozimne oblike, kolenčenje in klasenje (voda in hranila), cvetenje (vročina, suša, veter), nalivanje zrna (suša in vročina zmanjšata maso zrna in poslabšata kakovost) in dozorevanje (vlaga in bolezni klasja). Ukrep v občutljivi fazi ima večji učinek kot enak ukrep v drugem obdobju.

Omejitve. Če so na površini prisotne bolezni, ki ostajajo v tleh ali na rastlinskih ostankih, in trdovratni pleveli, se ob ponavljanju žit namnožijo. Brez podatkov o tleh, predposevku in stanju površine ni mogoče določiti niti termina setve niti ciljne gostote posevka.

Izbira sort in sadilnega materiala

Ali je oblika sorte zamenljiva. Ozimna in jara sorta nista zamenljivi. Ozimna sorta za razvoj in oblikovanje klasa potrebuje hladno obdobje; če jo sejemo spomladi, ostane nizka in daje majhen pridelek. Jaro sorto, posejano jeseni, zima poškoduje. To je pri izbiri sorte prvo vprašanje, pred vsemi drugimi merili.

Pri izbiri sorte so nadaljnja merila naslednja:

1. Dolžina rastne dobe glede na razmere lokacije. Zgodnejše sorte omogočajo spravilo prej in zmanjšajo tveganje, da bi dozorevanje ujela vročina in suša; poznejše praviloma dajejo večji pridelek, a zahtevajo daljše obdobje brez omejitev. Razvrstitve in podatke za posamezno sorto je treba vzeti iz uradnega razvida sort in iz strokovne literature, ker veljajo za razmere, v katerih so bili izmerjeni.
2. Odpornost in toleranca na bolezni, ki se pojavljajo na konkretni površini, ter trdnost stebla. Podatek je treba vzeti za vsako sorto posebej; neposredno primerljivih podatkov med sortami brez vira ne navajamo.
3. Kakovost zrna glede na namen pridelka. Sorte se razlikujejo po lastnostih zrna in po tem, ali v danih razmerah dosežejo kakovostni razred, ki ga potrebujemo. Tudi ta podatek je treba vzeti iz razvida sort.
4. Kakovost semena. Seme mora biti certificirano in zdravo; na deklaraciji so podatki o kalivosti, čistoti in o zdravstvenem stanju semena. Če je seme obdelano, je treba upoštevati navodila na deklaraciji glede ravnanja in varnosti.
5. Lastno seme. Uporaba lastnega semena je v praksi pogosta. Ker se z lastnim semenom lahko prenesejo bolezni in ker se kakovost semena med hrambo poslabša, je treba pred odločitvijo preveriti zdravstveno stanje in kalivost svojega semena; brez tega se napaka pokaže šele v posevku.

Dve vprašanji, na kateri je treba odgovoriti pred nakupom semena: ali v naših razmerah izbrana sorta dozori do namena, ki ga imamo, in ali je njena odpornost ustrezna pritisku bolezni na naši površini.

Kolobar in predposevek

Pravila, ki veljajo ne glede na razmere:

• pšenice ne sejemo za pšenico in žit ne ponavljamo na isti površini več let, ker se bolezni, ki ostajajo v tleh in na ostankih, ter pleveli, vezani na žita, ob tem namnožijo;
• predposevek naj zapusti tla rahla, razmeroma čista in dovolj zgodaj, da je mogoče pripraviti setvišče;
• ostanke predposevka obravnavamo tako, da ne ovirajo setve in da v njih ne prezimijo bolezni in škodljivci;
• kolobar je hkrati prvi ukrep proti plevelom, ker menjava kultur prekine razvoj plevelov, ki so prilagojeni eni kulturi.

Ugodni predposevki. Za predposevek so ugodne stročnice, ki puščajo v tleh vezan dušik, in kulture, ki puščajo rahla tla ter se spravijo dovolj zgodaj. Vsak predposevek je treba presoditi po dveh vprašanjih: kaj pušča v tleh in na površini ter kdaj sprosti površino. Predposevek, ki površino sprosti prepozno, je za ozimno pšenico slaba izbira ne glede na to, kako dobro vpliva na tla.

Koruza kot predposevek. Koruza je pogost predposevek pred pšenico. Spada med trave in deli z žiti nekatere bolezni in škodljivce, zato je treba pri ponavljanju koruze in pšenice na isti površini stanje preveriti, ne pa sklepati, da je zaporedje samo po sebi varno.

Pšenica kot predposevek. Pšenica se spravi razmeroma zgodaj in za seboj pusti strnišče in slamo. Naslednji kulturi je v prid, ker je površina sproščena dovolj zgodaj; hkrati je treba upoštevati količino ostankov, morebitne samosevce iz izpadlega zrnja in bolezni, ki ostajajo na ostankih.

Monokultura. Ponavljanje žit na isti površini je v praksi pogosto, a ima ceno: večji pritisk bolezni, škodljivcev in plevelov. Kolikšen premor zadošča, ni univerzalna številka: odvisen je od tega, katere bolezni in škodljivci so na površini prisotni in kako dolgo se ohranjajo v tleh. Brez podatkov o stanju površine tega premora ni mogoče odgovorno določiti.

Priprava tal

Namen priprave tal je ustvariti setvišče: drobno, usedeno in dovolj vlažno plast, v katero se seme odloži enakomerno in v stik s tlemi, obenem pa ohraniti strukturo tal in površino, na kateri voda ne zastaja. Slednje je pri ozimni pšenici pomembno za prezimovanje, ne le za setev; kako zastajanje vode prepoznati in kako ukrepati, opisuje težava Zastajanje vode v tleh.

Kaj je treba doseči:

• tla v sloju setve so zdrobljena, brez večjih grud in brez zbitih plasti tik pod njim;
• ostanki predposevka so razrezani in porazdeljeni toliko, da ne ovirajo setve in ne tvorijo žepov, v katerih se seme ne dotika tal;
• površina je uravnana, da stroj odlaga seme enakomerno po globini in da voda ne zastaja v jamah;
• vlaga v sloju setve je ohranjena; vsak odvečen prehod tla izsuši in povzroči izgubo vlage, ki je pozneje ni mogoče nadomestiti brez dežja.

Vrstni red del je odvisen od stanja tal, ne od koledarja. Če so tla preveč mokra, vsaka obdelava povzroči zbitost, ki se je pozneje ne da popraviti; zato mokrih tal ne obdelujemo. Globine obdelave in števila prehodov ne navajamo, ker sta odvisna od predposevka, tipa tal in uporabljene mehanizacije.

Posebnost pšenice je čas. Pri ozimni pšenici je čas med spravilom predposevka in setvijo kratek, zato je priprava tal odločitev, ki se načrtuje že ob izbiri predposevka. Pri jari pšenici je treba tla pripraviti tako, da se vlaga, ki je v tleh po zimi, ne izgubi.

Izbira postopka. Klasična obdelava z oranjem in ohranitvena oziroma minimalna obdelava nista univerzalno boljša ali slabša: izbira je odvisna od tipa tal, nagiba, pritiska plevelov, razpoložljive mehanizacije in od tega, kako se tla jeseni in spomladi obnašajo. Podrobneje: Priprava tal.

Kaj preverimo pred setvijo: ali je setvišče drobno in usedeno, ali je vlaga v sloju setve ustrezna za predvideno globino, ali je površina ravna, ali so ostanki preveliki za sejalnico in ali je pod slojem setve zbita plast.

Setev ali sajenje

Pšenico sejemo. Odločitve so tri: kdaj, s kakšno gostoto in razmikom ter kako globoko.

Kdaj. Termin je odvisen od razmer in je opisan v razdelku Pridelovalne zahteve. Za odločitev so potrebni: stanje in vlaga tal, vremenska napoved za obdobje po setvi, zahteve izbrane sorte, stanje predposevka ter ocena, koliko časa ostane do zime oziroma do poletne suše. Brez teh podatkov termina ni mogoče določiti; setev po koledarju je napaka, ki se pokaže pozneje in je ni mogoče popraviti.

Gostota posevka je odločitev, ne številka. Pšenica se razrašča in do neke mere nadomesti manjkajoče rastline, zato napaka v gostoti ni tako nepopravljiva kot pri kulturah, ki se ne razraščajo. Meje pa obstajajo:

• bolj gosta setev pomeni več rastlin in več klasov, a vsaka rastlina ima na voljo manj vode, svetlobe in hranil; posledice so tanjša stebla, večje tveganje poleganja in bolezni, neizenačeno dozorevanje in manjša masa zrna;
• redkejša setev pusti neizkoriščene vire in prostor plevelom, zlasti kadar jesenska ali spomladanska rast ni bila ugodna in rastline ne nadomestijo manjkajočih sosedov.

Kateri podatki so potrebni za navodilo o gostoti. Koristno je zapisati ciljno število rastlin na enoto površine, razmik med vrstami, pripadajočo sorto in namen pridelka. Ker so te vrednosti odvisne od sposobnosti razraščanja sorte, od časa setve, od kakovosti setvišča, od pričakovane izgube rastlin zaradi zime, od razpoložljive vode in od razmika, ki ga zahtevajo stroji za oskrbo in spravilo, jih ta vodič ne navaja kot eno številko. Vpiše jih uredništvo skupaj z virom in s pogoji, za katere veljajo.

Iz mase semena in njegove kalivosti je količino semena za posejano površino mogoče izračunati; deklaracija semena te podatke navaja. Ta izračun pa je le pretvorba ciljne gostote v količino semena in ne odloči, kakšna naj bo ciljna gostota – to je agronomska odločitev, ki potrebuje podatke o razmerah in vir.

Kako globoko in na kakšnem razmiku. Globina setve je odvisna od tipa in vlage tal, od mase semena in od razmer po setvi. Preplitva setev v tla, ki se sušijo, semenu odvzame vlago; pregloboka setev vznik podaljša, rastlino pred zimo pa oslabi. Razmik med vrstami mora ustrezati strojem, s katerimi bomo posevek oskrbovali in spravili, zato je odločitev o razmiku hkrati odločitev o mehanizaciji, ne le o gostoti.

Kaj lahko preverimo med setvijo in po njej:

• ali sejalnica odlaga seme na predvideno globino – preverimo z izkopom semena na več mestih;
• ali je seme v stiku s tlemi in ali je brazda zaprta;
• ali je razmik v vrsti enakomeren, ker ta določa dejansko gostoto;
• ali se razmiki med vrstami ujemajo z načrtom oskrbe in spravila;
• ali je površina uravnana in ali voda kje zastaja;
• ali je bila hitrost setve takšna, da se seme ni razmečalo in da razmik ni neenakomeren.

Neizenačen vznik je najpogostejša posledica napak prav v tem koraku. Če se pojavi, ga obravnavajte po korakih, opisanih v težavi Neizenačen vznik posevka.

Kako se odločitev o terminu sprejme na konkretni parceli in kaj je ob zamudi še mogoče prilagoditi, obravnava objava Termin setve pšenice: kako se odločimo in kaj storimo, če setev zamudi.

Prehrana rastlin

Prehrana pšenice se načrtuje iz analize tal, iz predposevka in iz namena pridelka, ne iz splošnega recepta. Razlika med kakovostnim in krmnim zrnom se najbolj pokaže prav tu.

Zakaj je treba dušik deliti po razvojnih fazah. Dušik se pri pšenici ne dodeli v enem obroku, in za to so štirje razlogi:

1. rastlina ga prevzema postopoma, zato je treba dodelitev pokriti obdobja, ko ga najbolj potrebuje;
2. v tleh se dušik ob močnih padavinah izpira in ob suši ostane v tleh, kjer ga rastlina ne more prevzeti; delitev zato zmanjša izgubo iz enega samega obroka;
3. delitev omogoča odločitev na podlagi stanja posevka, ne na podlagi načrta, narejenega pozimi;
4. presežek dušika zgodaj poveča bujno rast, s tem pa tveganje za poleganje in za bolezni, medtem ko dodelitev v poznejših fazah usmerja kakovost zrna.

Vrstni red dodelitev izhaja iz naloge posamezne faze. Osnovno gnojenje in zgodnejše dodelitve podpirajo razraščanje in število klasov, torej količino pridelka; poznejša dodelitev ob klasenju in cvetenju podpira vsebnost beljakovin v zrnu, torej kakovost. Zato je pri kakovostnem zrnu poudarek na poznejših dodelitvah, pri krmnem zrnu pa na količini in na zdravstvenem stanju zrna.

Česa ta vodič ne navaja: nobenega odmerka dušika, števila dodelitev in razmerja med njimi. To bi bilo mogoče le z analizo tal za konkretno površino, s podatkom o predposevku in z načrtom namakanja. Zato so te vrednosti v polju »Kaj v tej vsebini še ni pripravljeno«.

Količina gnojila in količina hranila nista isto. Če analiza pokaže, da v tleh primanjkuje določenega hranila, je treba najprej ugotoviti, koliko tega hranila daje izbrano gnojilo, in šele nato, koliko gnojila je potrebnega:

potrebna masa gnojila = potrebna masa hranila / delež hranila v gnojilu

Brez tega izračuna se zgodi, da se dve različni gnojili zamenjata, ker imata različen delež hranila.

Organski viri (hlevski gnoj, kompost, gnojevka) imajo poleg hranil tudi vlogo pri ohranjanju organske snovi in strukture tal. Njihova uporaba zahteva poznavanje njihove sestave in stanja tal, ker se hranila iz njih sproščajo postopoma in jih je težje načrtovati kot pri mineralnih gnojilih.

Kaj preverimo pred vsako dodelitvijo: stanje posevka (barva in bujnost, gostota), stanje hranil iz analize tal, količino padavin od zadnje dodelitve in vremensko napoved. Rumenenje listov je pogost znak pomanjkanja dušika, a je lahko tudi posledica zbitosti, zastajanja vode, bolezni korenin ali prehladnih tal; en znak ni diagnoza. Glej Rumenenje listov in Analiza tal in načrt gnojenja.

Namakanje

Pšenica se pri nas prideluje večinoma brez namakanja; namakanje je dopolnilni ukrep v sušnih razmerah in pri kulturah z visokim ciljem pridelka. Povezava med namakanjem in izidom ni enaka kot pri namakalnih kulturah, zato je treba vsako odločitev utemeljiti s podatki za svojo površino.

Kdaj je voda najbolj pomembna. Pšenica je najbolj občutljiva od kolenčenja do nalivanja zrna. Suša v cvetenju zmanjša oploditev, suša pri nalivanju zrna zmanjša maso zrna, vročina v obeh obdobjih pa poslabša tudi kakovost. Ukrepi za take razmere so opisani v Prilagajanje pridelave suši in vročini.

Kaj je treba spremljati, da se da odločati:

• vlago v tleh po globinah, ker pšenica črpa vodo tudi iz globljih plasti in ker površinska vlaga sama po sebi nezanesljivo pove, koliko vode je v koreninskem območju;
• količino padavin in potek temperature oziroma izračun porabe vode;
• stanje posevka (barva, ovenelost v najtoplejšem delu dneva, hitrost dozorevanja).

Namakanje lahko načrtujemo z vodno bilanco: izmerimo, koliko vode v sistem pride (padavine in namakanje) in koliko je rastlina porabi. Metoda je opisana v viru Univerze v Minnesoti, a je napisana za tuje razmere in jo je treba prilagoditi lastni površini in kulturi.

Namakanje in namen pridelka. Zadnje namakanje je treba načrtovati skupaj s časom spravila: ob obilnem namakanju tik pred spravilom ostane v zrnu več vode, kar pomeni več sušenja in večje tveganje za bolezni klasja v času dozorevanja. Pri kakovostnem zrnu je zato vlaga v obdobju zrelosti še pomembnejša kot pri krmnem. Količin ne navajamo, ker so odvisne od tal, vremena, razvojne faze in razpoložljive opreme.

Oskrba posevka

Oskrba med rastno dobo je pri pšenici predvsem spremljanje stanja posevka, zatiranje plevelov in preprečevanje poleganja in poškodb tal.

• Spomladanski pregled. Po zimi je treba oceniti, koliko rastlin je ostalo, ali so poškodbe od zime enakomerne po površini in kje so prazna mesta. Ta ocena je podlaga za prvo dodelitev dušika in za odločitev o ukrepih proti plevelom; glej razdelek Prehrana rastlin.
• Pleveli. Pšenica je v začetni rasti običajno konkurenčna, ni pa vedno: po pozni setvi, v redkem posevku in ob hladnem ter počasnem začetku rasti imajo pleveli prednost. Najbolj zanesljiva podlaga sta kolobar in priprava tal; ko so pleveli razviti in oleseneli, se možnosti hitro zmanjšajo. Pri večletnem ponavljanju istih ukrepov se lahko razvije odpornost plevelov, zato je treba ukrepe menjavati.
• Poleganje. Tveganje poleganja povečujejo prevelika gostota posevka, presežek dušika glede na razpoložljivo vodo in svetlobo, šibko steblo sorte, bolezni stebla in korenin, močan veter z dežjem ter zbitost ali poškodbe korenin. Posledice niso le izguba pridelka: polegel posevek dozoreva neenakomerno, spravilo je oteženo, zrno pa je bolj izpostavljeno boleznim in predkalitvi. Ukrepi so zato posredni: ustrezna gostota, uravnotežena prehrana, izbira sorte s trdnejšim steblom in čim manj poškodb korenin med oskrbo. Vzroke in preverjanje obravnava težava Poleganje posevka.
• Poškodbe in zbitost. Vsak prehod stroja po posevku je tveganje za poškodbe rastlin in za zbitost tal. Število prehodov naj bo čim manjše, prehode pa je treba opraviti takrat, ko tla niso premočna.

Kaj preverjamo po vsakem opravilu: ali so tla zbita, ali so rastline poškodovane, ali so pleveli zatrti, ali posevek stoji pokonci in ali ni videti znakov pomanjkanja hranil ali bolezni.

Varstvo

Varstvo pri pšenici ima dve plasti: kar lahko preprečimo vnaprej in kar spremljamo med rastno dobo.

Preventiva, ki deluje najbolj zanesljivo:

• kolobar in prekinitev ponavljanja žit na isti površini;
• zdravo, certificirano seme in ustrezna gostota posevka;
• obdelava rastlinskih ostankov, da v njih ne prezimijo bolezni in škodljivci;
• izbira sort z ustrezno odpornostjo in toleranco;
• uravnotežena prehrana, ker posevek s presežkom dušika bujno raste, je bolj izpostavljen poleganju in boleznim ter privlači škodljivce;
• čim manj poškodb rastlin med oskrbo.

Spremljanje med rastno dobo. Pomembne so bolezni listov in klasja ter bolezni korenin in koreninskega vratu, ki se ohranjajo v tleh in na ostankih. Zdravstveno stanje zrna je treba spremljati tudi v času dozorevanja, ker vlaga v tem obdobju omogoča okužbe, ki se pokažejo pozneje v shrambi. Med škodljivci so pomembne listne uši, ki se lahko pojavijo v jeseni in spomladi, in škodljivci, ki napadajo razvijajoče se zrno.

Uradna obvestila. Pojav bolezni in škodljivcev je odvisen od vremena, zato se pri napovedi zanašamo na uradna prognostična obvestila javne službe za zdravstveno varstvo rastlin, ki so dostopna skupaj z agrometeorološkimi meritvami (AGROMET). To je tudi razlog, da je treba vremenske razmere spremljati redno in ne le ob obisku posevka.

Česa ta vodič ne navaja: nobenega imena fitofarmacevtskega sredstva, nobenega odmerka in nobene karantene. Ti podatki so vezani na registracijo, ki se spreminja, zato jih je treba pred vsako uporabo preveriti v uradnih podatkih. Prav tako en sam znak ni zanesljiva diagnoza; diagnozo je treba utemeljiti z več znaki in z razmerami, v katerih so nastali.

Spravilo

Spravilo pšenice, ki mu v pogovoru rečemo tudi žetev, je treba načrtovati glede na namen pridelka, ker se merila za kakovostno in za krmno zrno razlikujejo. V nadaljevanju uporabljamo izraz spravilo, ker zajema tudi sušenje in ravnanje s slamo; žetev je ožji del tega opravila, pri katerem se zrno loči od rastline.

Merila za začetek spravila

• zrelost zrna. Presojamo jo po več znakih hkrati (stanje listov in klasja, barva in čvrstost zrna, koliko zrna se ob pritisku razgnete), nikoli po enem samem znaku;
• vsebnost vode v zrnu. Ta določa, ali je pridelek treba sušiti in koliko. Ciljnih vrednosti vlage ta vodič ne navaja, ker so odvisne od trajanja in pogojev shrambe ter od zmogljivosti sušilnice;
• namen pridelka. Pri kakovostnem zrnu je treba preprečiti predkalitev, okužbe in lom zrna, ker se vsaka od teh izgub pokaže kot izguba razreda; pri krmnem zrnu so dopustne drugačne odločitve, a tudi zanj velja, da mora biti zrno zdravo in dovolj suho;
• stanje posevka. Če je posevek polegel ali je močno okužen, se odločitev spremeni, ker vsak dan čakanja povečuje izgube;
• vremenska napoved. Spravilo v dežju praviloma pomeni večjo vsebnost vode v zrnu, večjo vlogo sušenja in večje tveganje za bolezni;
• razpoložljivost sušilnice in shrambe. Spravilo je treba uskladiti s tem, kam gre pridelek.

Kako zmanjšati izgube pri spravilu

1. Nastavitev stroja preverimo na manjšem delu površine, preden začnemo s celotno parcelo; izgube preverimo na tleh za strojem, ne po občutku.
2. Zmanjšati je treba izpadanje zrna in lom zrna; oba sta odvisna od nastavitve stroja in od hitrosti.
3. Spravilo v premokrih tleh povzroči zbitost tal, ki se pozna tudi pri naslednji kulturi; če je mogoče, ga prestavimo.
4. Poleganje podaljša spravilo in poveča izgube. Če je posevek polegel, je treba nastavitve stroja prilagoditi, ne pa spravila opraviti na hitro in površno.
5. Serij ne mešamo: zrno z različno kakovostjo in vlago je treba spraviti in shraniti ločeno, ker se razlika pokaže šele pozneje.
6. Čas od spravila do sušenja naj bo čim krajši, ker se vlaga in s tem tveganje za plesni v zrnu med čakanjem ne zmanjšata.

Merila zrelosti so podrobneje obravnavana v vodniku Določanje zrelosti in spravilo.

Pridelek in kakovost

Pridelek ocenjujemo po več merilih hkrati, ne le po masi:

Zakaj je treba vsebnost vode navajati ob pridelku. Dve odmerjeni masi zrna nista primerljivi, če nista izmerjeni pri enaki vsebnosti vode. Zato je vsak podatek o pridelku zrna smiseln le skupaj s podatkom o vodi v zrnu.

Zakaj pridelek variira med deli parcele in med leti: razlike v tleh (globina, struktura, zbitost), razlike v vodi, neizenačen vznik, različen pritisk plevelov in bolezni, različen potek poleganja ter različen potek dozorevanja. Povezava med dvema pojavoma na isti parceli še ni dokaz vzroka. Če želimo vedeti, kaj je povzročilo razliko, je treba primerjati dele parcele in meriti, ne sklepati iz videza. Glej tudi Karte pridelka in podatki za naslednjo sezono.

Shranjevanje

Shranjevanje zrna je nadzor nad štirimi dejavniki: vlago, temperaturo, prezračevanjem in čistočo.

• Vlaga. Zrnje, ki gre v shrambo, mora biti dovolj suho, ker se ob previsoki vlagi razvijejo plesni. Ciljne vrednosti vlage ne navajamo, ker je odvisna od trajanja shranjevanja in od pogojev shrambe.
• Sušenje in hlajenje. Sušenje mora biti načrtovano že pred spravilom, ker zmogljivost sušilnice določa, kdaj se spravilo lahko začne in kako hitro mora potekati. Po sušenju je treba zrnje ohladiti; brez izmenjave zraka se toplota in vlaga kopičita, kar pospeši razvoj plesni in škodljivcev.
• Meritve. V shrambi je treba redno meriti vlago in temperaturo zrna ter ju beležiti po serijah. Brez zapisov se izgube pripišejo napačnemu vzroku.
• Čistoča. Zrnski drobir, prah in ostanki privlačijo skladiščne škodljivce, zato je treba shrambo očistiti in pridelka ne mešati po letinah in po parcelah.
• Mikotoksini. Plesni na zrnu lahko tvorijo mikotoksine, ki so pomembni za krmo in za živila. Nadzor vlage je najpomembnejši ukrep, s katerim njihov nastanek preprečimo. Tveganje povečajo okužbe v času dozorevanja, poškodbe zrna in vlaga ob spravilu.
• Ločevanje serij po namenu. Če je del pridelka kakovosten in del krmni, morata biti seriji ločeni že od spravila. Mešanje pomeni, da se kakovostni del razredči, in razlike pozneje ni več mogoče ugotoviti.

Konkretnih temperatur, relativnih vlažnosti in trajanj shranjevanja ta vodič ne navaja, ker bi brez vira in brez navedbe pogojev (namen, vlaga zrna, shramba) šlo za univerzalno navodilo, ki ne drži za vse primere.

Pogoste napake

Vsaka od teh napak ima več možnih vzrokov. En sam znak ni diagnoza; treba je preveriti po vrsti in izključevati vzroke z meritvami.

Sodobni pristopi za to kulturo

Za pšenico so uporabne predvsem tiste rešitve, ki pomagajo pri ponovljivosti opravil in pri iskanju razlik znotraj parcele.

Vodenje stroja (GNSS/RTK). Pri setvi, gnojenju, škropljenju in spravilu je pomembna ponovljivost voznih poti. Če stroj vozi po istih linijah skozi sezono in med sezonami, so vrste enake, zmanjša se prekrivanje pri gnojenju in škropljenju, pri spravilu pa so vozne poti predvidljive, zato je zbitost tal bolj enakomerna. Pri tem velja: natančnost posameznega prehoda ni isto kot ponovljivost med sezonami in samodejno vodenje ni avtonomno delo brez voznika. Več: GNSS in RTK korekcije pri samodejnem vodenju stroja.

Podatki o pridelku za naslednjo sezono. Podatki o pridelku so uporabni le, če je merilnik pridelka na stroju pravilno umerjen; brez tega karte prikažejo tudi napake merjenja, ne le razlik v posevku. Zato je treba kakovost podatkov preveriti, preden se nanje opremo pri odločitvah o gnojenju ali pri presoji, kateri del parcele je treba najprej pregledati. Več: Karte pridelka in podatki za naslednjo sezono.

Delitev dušika po delih parcele. Pri pšenici je delitev dušika že po sebi smiselna, zato je vprašanje, ali je smiselno dodelitve prilagoditi razlikam znotraj parcele. Odgovor potrebuje podatke o tleh in o posevku ter preverjeno povezavo med odmerkom in odzivom; karte bujnosti same po sebi niso gnojilni načrt, ker ne povedo vzroka razlike. Dokler teh podatkov ni, ostaja priporočilo splošno.

Česa ne navajamo: prihrankov, pričakovanih donosov in naložb za te rešitve. To so podatki, ki jih je treba pridobiti za konkretno kmetijo in za konkretno leto.

Viri, avtorstvo in povezane vsebine

Ta vodič je pripravilo uredništvo. Strokovni pregled še ni opravljen, zato v metapodatkih strani tudi ni naveden. Jezikovni pregled in agronomski pregled sta ločeni nalogi; dokler agronomskega pregleda ni, tega vodiča ne predstavljamo kot strokovno potrjenega.

Viri, uporabljeni v vodiču, so navedeni v seznamu na dnu strani. Nanašajo se na to, kje se pridobijo uradna prognostična obvestila, na splošno metodo načrtovanja namakanja z vodno bilanco in na to, da so podatki o pridelku odvisni od umerjenosti merilnika. Vsi trije so napisani za tuje ali splošne razmere in jih je treba prilagoditi.

Česa v vodiču ni in zakaj je zbrano v polju »Kaj v tej vsebini še ni pripravljeno« na vrhu strani. Največje vrzeli so gostota setve, delitev dušika po fazah z odmerki, merila kakovostnih razredov zrna, številčne vrednosti za shranjevanje ter vsi podatki o fitofarmacevtskih sredstvih. Za pšenico je pripravljeno tudi zaporedje opravil, zato so na dnu strani povezave na prejšnji in naslednji korak pridelovalne poti.

Povezane vsebine:

• Kolobar – umestitev pšenice v zaporedje kultur
• Priprava tal – kako pripravimo setvišče pred setvijo
• Uravnavanje gostote posevka – gostota kot odločitev
• Prilagajanje pridelave suši in vročini – ukrepi v suši
• GNSS in RTK korekcije pri samodejnem vodenju stroja – ponovljivost prehodov
• Karte pridelka in podatki za naslednjo sezono – uporaba podatkov o pridelku
• Analiza tal in načrt gnojenja – od vzorca do načrta gnojenja
• Določanje zrelosti in spravilo – merila zrelosti
• Neizenačen vznik posevka – kaj storiti ob neizenačenem posevku
• Rumenenje listov – možni vzroki in preverjanje

Postopki pridelave za to kulturo

• Načrtovanje pridelave in kolobar Kolobar Kolobar je načrtovano zaporedje kultur na isti površini skozi več sezon. Vodič pojasni, kako izbrati predposevke, določiti zaporedje in vključiti vmesne posevke ter kdaj kolobar sam ne zadošča.
• Obdelava in priprava tal Priprava tal Priprava tal je niz posegov, s katerimi nastanejo razmere za vznik, sajenje in rast korenin. Kratek vodič o ciljih, pogojih in preverjanju rezultata, brez univerzalnih globin.
• Uravnavanje gostote posevka Uravnavanje gostote posevka Gostota posevka je agronomska odločitev, ne geometrijska kapaciteta površine. Vodič pojasni, od česa je odvisna, kaj se zgodi pri premajhni ali preveliki gostoti in kako jo preverimo.
• Prilagajanje suši, vročini in drugim omejitvam Prilagajanje pridelave suši in vročini Suša in vročina se razlikujeta: vročinski stres škoduje tudi ob dovolj vode. Vodič loči ukrepe pred sezono, med sezono in po dogodku ter pojasni, da je namakanje le eden od ukrepov.
• Izbor lokacije in ocena pridelovalnih pogojev Izbor lokacije in ocena pridelovalnih pogojev Ocena parcele je zbir meritev in opažanj z datumom, ne mnenje. Vodič loči lastnosti, ki jih je mogoče izboljšati, od tistih, ki jim prilagodimo izbor kulture in postopek.
• Primerjava sistemov in postopkov Primerjava načinov namakanja Načini namakanja se razlikujejo po tem, kam pride voda – v cono korenin, na površino tal ali po površini. Sklep je pogojen, ne univerzalen.
• Priprava semena in sadilnega materiala Priprava semena in sadilnega materiala Zdrav in preverjen sadilni material je najcenejši ukrep proti boleznim, ker se napaka v tem koraku pozneje ne da popraviti. Vodič pojasni, kaj preverimo pri semenu in pri sadilnem materialu.

Pogoste težave pri tej kulturi

• Rumenenje listov Listi izgubljajo zeleno barvo, rast se upočasni. Rumenenje ima lahko več različnih vzrokov – hranila, voda, tla, bolezen – zato je treba vzroke izločati enega po enega.
• Neizenačen vznik posevka Rastline vznikajo v skupinah, deli vrste pa ostanejo prazni. Znaki, možni vzroki s preverjanjem in ukrepi, vključno z odločitvijo o dopolnitvi posevka.
• Poleganje posevka Posevek se povesi in poleže, stebla niso več pokončna. Znaki, možni vzroki s preverjanjem in ukrepi: gostota posevka, prehrana z dušikom, izbira sorte, bolezni stebla, poškodbe korenin in vreme.
• Zastajanje vode v tleh Voda po dežju ali namakanju zastaja in tla ostanejo premočena. Znaki, možni vzroki s preverjanjem in ukrepi: uravnanost površine, zbitost, struktura tal, pritek vode od zgoraj in prilagoditev opravil.

Digitalne rešitve za to kulturo

• GPS/GNSS, RTK in samodejno vodenje GNSS in RTK korekcije pri samodejnem vodenju stroja Samodejno vodenje stroja po liniji z uporabo satelitskega določanja položaja in korekcijskih signalov. Kaj vpliva na natančnost prehoda in kaj na ponovljivost med sezonami.
• Karte pridelka in podatki za naslednjo sezono Karte pridelka in podatki za naslednjo sezono Kako se preveri rezultat pridelave: merjenje pridelka in vlage, preverjanje enot, primerjava delov parcele in povezava z vzorčenjem tal. Kalibracija ni postranska stvar.

Vsebinski vodniki za to kulturo

• Analiza tal in načrt gnojenja Kako odvzamemo vzorec, kaj analiza pokaže in česa ne, in kako iz izvida nastane načrt gnojenja, v katerem sta količina hranila in količina gnojila ločeni vrednosti.
• Določanje zrelosti in spravilo Kako se zrelost presoja glede na namen pridelka, kako se pri spravilu zmanjšajo izgube in kaj se ob spravilu zabeleži, da je mogoče naslednjo sezono primerjati.
• Zbitost tal: prepoznavanje, preprečevanje in preverjanje Zbita tla prepuščajo vodo in zrak slabše, korenine pa se v njih razvijajo drugače. Vodnik pove, kako zbitost prepoznamo po znakih na parceli in v profilu, katera opravila jo povzročajo, kaj jo preprečuje in kako se zapiše, da je primerjava med sezonami sploh mogoča.
• Prognostična obvestila: od obvestila do odločitve Javna služba za varstvo rastlin spremlja in napoveduje pojav bolezni in škodljivcev ter izdaja prognostična obvestila; portal AGROMET omogoča vpogled v meritve agrometeorološke mreže. Vodnik pojasni, kaj obvestilo pove in česa ne, kako se preveri na svoji parceli in kaj se zabeleži, da je odločitev preverljiva.